Stik dveh ustvarjalnih generacij

Barbara Motoh Bračanov, v prostem času pesnica z dvema izdanima zbirkama, in njen oče Marjan Motoh, upokojeni likovni pedagog, slikar, grafik in prepoznavni karikaturist izolskega tednika Mandrač, sta pred leti otroke izolskega starega mestnega jedra v prednovoletnih prazničnih dneh razveselila s slikanico, v katero je hči prispevala pravljice, oče pa ilustracije. Te dni pa je Mandrač v novi zbirki Kapučinarke založil še preplet njenih pesmi in njegovih grafik - jedkanic v kamnu, poimenovani Dotik dveh svetov.

IZOLA > “Kako je nastal Stik dveh svetov? Preprosto; kje se grafika in poezija dotakneta? Na papirju, seveda. Kje se generacije najbolje ujamejo? V ustvarjalnosti. Kar vidite pred seboj, je prikaz vsega tega,” je v predgovoru zapisala Barbara Motoh Bračanov, ki pravi, da so se prepletle poezije in podobe iz kamna, ki nosijo se seboj zgodbe in zapise dveh generacij. Te pa ”se v različnih trenutkih znajdejo na razpotjih enakih poti, kot je konec koncev značilno za vse generacije.”

Od nedelje do četrtka

Zamisel za skupno izdajo je dobila, ko ji je v roke po naključju prišla mapa z očetovimi grafikami. Ne da bi mu karkoli povedala, se je neke nedelje odpravila k Dragu Misleju - Mefu, na uredništvo Mandrača, kjer je v zameno za pobudo dobila le vprašanje: “Lahko pripraviš do četrtka?” Mef je bil navdušen in ni ji preostalo drugega, kakor da se loti dela. “Barbarine pesmi so popolne. Resnično presega raven ljubiteljskih pesnikov in pesnic. Spominjam se, da sem nekega večera na nacionalnem radiu ujel predstavitev njene pesniške zbirke in ko je voditeljica prebrala njeno pesem, sem padel na rit. Res ni vedno razveseljujoča in te včasih ima, da bi se treščil s kladivom po glavi, a so pesmi resnično izvrstno napisane, Marjan pa je naš karikaturist in ideja se mi je zdela super,” se spominja Mef.

Barbara je tako izbrala svoje najnovejše, še neobjavljene pesmi - doslej sta izšli prvenec Stopinja za stopinjo (Knjižni krog, 2011) in Bojazni (Amalietti&Amalietti, 2013) - in skušala svojemu, nemalokrat trpkemu notranjemu odsevu neprijaznega zunanjega sveta najti očetove grafične ustreznice.

Izbrane jedkanice, ki so te dni razstavljene v Placu izolanov, so nastajale zadnjih deset let, pove Marjan Motoh, približno šestdeset jedkanih kamnov pa je - odkar se je leta 2000 dokončno iz Ljubljane preselil v Izolo - našlo mesto na različnih izolskih lokacijah.

Motoh, ki je svoje prve ilustracije objavil v Kuharici, katere soavtorica je bila njegova mama Milena Motoh in je pri Mohorjevi družbi doživela sedem ponatisov, je ilustriral že več knjižnih del, zlasti učbenikov. A je knjižna izdaja s hčerko nekaj posebnega: “Po eni strani sem počaščen, ker je to svojevrstna nadgradnja mojega dela, po drugi strani pa si želim, da bi bilo takih najinih sodelovanj več.”

Knjižica, v kateri “vsaka slika nosi s seboj besedo in ima vsaka beseda za seboj sliko”, je izšla v stotih izvodih, ki jih je moč dobiti na Mandraču ali v Motohovem grafičnem ateljeju na Ljubljanski ulici. Z izkupičkom od prodaje (cena je 5 evrov) pa bi po pesničinih besedah radi vsaj povrnili stroške založniku, če pa bo še kaj ostalo, bi pokrili del stroškov ateljeja, kjer najemnina že dolgo ni več en evro.

Začetnica Kapučinark

Knjiga je uradna začetnica zbirke Kapučinarke, katere predhodnica je bila knjižica Politika je resna stvar, svojevrsten Mefov politični manifest pred zadnjimi volitvami. “Kapučinarke zato, ker jih lahko prebereš ob kapučinu. Lahko pa tudi ob kapučinu napišeš,” se pošali Mef, ki se nadeja, da bodo do novega leta izdali še tri podobne knjižice, med drugim izolsko različico Hesselove Dvignite se! in zgodbo iz uklonilnega zapora Obrat, saj to ni res. V kolikor uspejo pridobiti 1700 evrov evropskih sredstev, s katerimi bi kupili stroj za vezanje knjig, bi v bodoče lahko podobno knjigo založili vsak mesec.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---