Stara fašistka, sveži stihi

Medtem ko se politiki pridušajo, da govorijo resnico in samo resnico, pesnik Milan Jesih nič manj resno, kvečjemu iskreneje, četudi z igrivim nasmeškom, zatrjuje, da si vseskozi izmišljuje. Tudi v novi, razkošni in sveži zbirki Lahkoda.

Mojster vezane besede, eden največjih v našem jeziku, lahkoda kar največji živeči, takšnele na prvi pogled pretirano laskave oznake potrjuje z enajsto, kar obsežno pesniško zbirko, kjer besede vnovič vaga, seje, meša, mesi, stepa, cedi, ogreva, cmari in flambira - tako slikovito v eni od pesmi sam opisuje virtuozno početje “tovariša slaščičarja”.

Četudi še zmeraj stopa po že dobro utrjeni poti, na kateri mu zvesti bralci sledijo skozi nekaj zadnjih zbirk, Jesih ne zveni nič kaj utrujeno, nič iztrošeno. Ravno nasprotno, njegove rime in asonance v času, ko poezija povečini teče v prostem verzu, učinkujejo dobrodošlo blagodejno in sveže. Njegovi stihi so hitro prepoznavni tudi - in zlasti - zavoljo izbrušenega jambskega enajsterca, resda mnogokdaj razlomljenega, a vendarle žuborečega skozi tradicionalne štirivrstične kitice, pa zavoljo sočnega besedišča, živahnega prepletanja visokega, pogosto namenoma patetičnega in nizkega, nič redkeje načrtno prostaškega sloga, zavoljo igrivega humorja, bogate galerije podob, prikupnih pomanjševalnic, neologizmov ...

Nove pesmi - kar nekaj jih je bilo že objavljenih vpredlanskih Zbranih zbirkah, v razdelku Iz naslednje zbirke - niso lahkotne, preproste in enopomenske, pa vendar so kratkočasne in ljubitelja besednega mojstrstva zlahka očarajo in celo navdušijo. Nekatere med njimi so pravzaprav ena sama dolga, a gibko valujoča poved, v kateri Jesih naniza vrsto nadrealističnih prizorov in štorijo proti koncu nepričakovano zasuka v duhovito poanto. Rad premleva o minevanju, vendar ne moreče, marveč z blago ironijo, s katero opeva drobce vsakdana, ki, vpeti v niti ne tako dolgo verigo, sestavljajo to, čemur pravimo življenje.

Morda pa nič ni tako, kakor je zapisano, morda je vse čisto drugače, v postmodernistični maniri nenehno opozarja in na to namiguje že z neobičajnim naslovom nove zbirke, v katerem je lektorjem navkljub vehementno spel načinovni prislov in podredni veznik.

Milan Jesih: Lahkoda, izdala Beletrina, Ljubljana, 2013.

In pogosteje kakor osebne izpovedi - mimogrede, te so pri njem simulacije osebnih izpovedi, poročila o izpovedih, pa še ta so praviloma plod domišljije - niza živopisne portrete, s katerimi se izkaže tudi za mojstra pesniške karikature: stara fašistka v svoji borni koči sanjari o fuku z mladcem, gospoda Fu Donga njegova ljubljena žena neusmiljeno pretepa z železnim vokom, v starem mestu se družno starata star hipi in njegov stari pes, po Kobaridu na svojem mopedu križari debeloriti policaj (“najgrša kurba, kar sem jih kdaj videl”, zagotavlja pesnik), gospa jih spušča, kadar po promenadi hodi, naparfumirane po zadnji modi ...

ANDRAŽ GOMBAČ

---