• Irena Urbič se je o rešitvah naše zmrcvarjene družbe pogovarjala s pesniki   (z desne) Miklavžem Komeljem,   Tiborjem 
Hrsom Pandurjem in Markom Tomašem.
    Irena Urbič se je o rešitvah naše zmrcvarjene družbe pogovarjala s pesniki (z desne) Miklavžem Komeljem, Tiborjem Hrsom Pandurjem in Markom Tomašem.
    Foto: Leo Caharija

Sprijaznimo se: svet gre k vragu

ponedeljek, 31. avgust 2015, 06:00

Da, svet gre v maloro, in spremembe se lahko zgodijo predvsem in najprej v posameznikih. To je zgolj eno od sporočil petkovega premišljevanja treh pesnikov, kulturnice in maloštevilnega, a nadvse angažiranega občinstva na Forumu Sanje, prvega odprtega pogovora o našem času in enega prvih dogodkov v čudoviti vili Vipolže v Goriških brdih.

VIPOLŽE, MEDANA> Festival, ki je minule dni pod taktirko založbe Sanje na različne lokacije pripeljal pesnike, glasbenike, pravljičarje, lutkarje in druge blažilce ostrin sveta, je letos storil nov korak: v petek in soboto dopoldan je na novi lokaciji, v obnovljeni in nedavno odprti vili Vipolže, oprl prostor dialoga - Forum Sanje. “Filozofija, poezija, svobodna misel so tiste, iz katerih se bliskajo rešitve za prihodnost,” je uvodoma dejal Rok Zavrtanik, vodja festivala in direktor založbe Sanje. Spodbujeni z nekoliko parafrazirano mislijo Srečka Kosovela - “življenju nasprotne oblike bodo propadle” - so predvsem o naši dobi, o svetu in o avtonomiji kulture znotraj njega vsak na svoj izviren način mislili pesniki Marko Tomaš, Tibor Hrs Pandur in Miklavž Komelj.

Sprememba lahko krene le iz nas

“Politika ne daje več odgovorov, nihče jih več ne daje, morda le umetnost zmore ponuditi kakšen približek, ki nam pomaga preživeti, zato se ta zmrcvarjena družba ozira k njej,” je pojasnila Irena Urbič, eden od stebrov istrskega Foruma Tomizza, ki je vodila pogovor v Brdih in spodbudila nekaj “približkov”, ti pa so kasneje spodbudili tudi nemalo odzivov resda maloštevilnega, a nadvse pozornega in aktivnega občinstva. Marko Tomaš, strasten in neposreden pesnik iz Mostarja, ki pravi, da je vsaka tema iztočnica za pripoved o svojih obsesijah, je nedvoumen. “Če mislite, da gre svet k vragu, imate prav. A tako, kakor moramo, da bi preživeli, sprejeti notranji kaos in nemire, tako se moramo sprijazniti tudi s preprostim dejstvom, da gre svet k vragu. Tak, kakršen je, mora končati prav tam,” je zatrdil in domala v isti sapi dodal, da je eden najhujših okovov, ki se spuščajo na človeštvo, malomeščanskost, zato se edina resnična iskra sprememb lahko zgodi le na najnižjih ravneh: “A če se spustim še nižje in ponovim staro znano zgodbo, sprememba lahko krene le iz nas, v nas, šele nato se lahko začnemo obračati drug k drugemu in se skušamo razumeti kot ljudje - namreč, kar ljudi povezuje v nekakšno veliko bratovščino po vsem svetu, je strah pred smrtjo. Nanj pa se veže ideja ljubezni in torej tudi skupnosti, ki naj bi pomagala človeku, da ne bi bil obseden zgolj s strahom pred svojo smrtnostjo.”

Tibor Hrs Pandur, soustanovitelj in urednik paraliterarne organizacije in revije I.D.I.O.T., ki vse bolj raste v transbalkansko mrežo ustvarjalcev “z roba”, je svoje razmišljanje ob Kosovelovi iztočnici strnil v svojevrsten, pravzaprav zanj precej značilen, domala pesniški izbruh. “Mislim, da se nekakšna mitomanija človeka po ustvarjanju zgodb, portalov zgodovine, ne bo nehala. Mogoče je boljše poslušati čričke, mogoče je to 'the easy way out'. Mogoče pa je človek gon po dominaciji planeta življenju nasprotna oblika. Kaj pa, če je človek sam postal življenju nasprotna oblika, ki je degenerirala v trenutno stanje?” je med drugim dejal mladi pesnik.

Nič manj eruptiven ni bil Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar in pesnik, ki se težko upre svojim iskrivim preskokom misli in idej ter stampedu citatov najrazličnejših mislecev in intelektualcev. “Zelo bistveno za celostno razumevanje Kosovela je, da se on, ko govori o življenju, ne postavlja na običajen način na stran življenja nasproti smrti, v smislu nekakšnega vitalizma ... Ravno nasprotno, Kosovel pride do svoje angažirane pozicije zadnjih let po izkušnji, ki jo opisuje v svojih pismih, ko na svet gleda izrazito iz perspektive smrti. Doživi izrazito notranjo izkušnjo, ko vidi sebe že mrtvega. Pred to izkušnjo se je denimo družil z levičarji, komunisti in imel do njih vedno nekakšno distanco, ko pa na to gleda iz perspektive smrti, se mu naenkrat zdijo razlike med njimi manj pomembne, zaradi česar lahko z njimi bolj sodeluje. Šele ko vzpostavi večjo distanco, v življenju zmore odločitev za konkretno delovanje,” je med drugim razmišljal Komelj.

Ne pustimo si vzeti sanj

Debata je spodbudila nemalo odzivov občinstva, med katerimi velja omeniti vsaj Sandro Bašić Hrvatin, ki je na Forumu Sanje sodelovala v soboto. Bila je namreč precej zgrožena nad občutkom fatalizma, ki ga je bilo mogoče zaznati v določenem trenutku: “Ne morem sprejeti, da si puščamo jemati sanje. Ena od težav je, da nihče noče razmišljati o utopiji. A vse, kar si želi človek na makedonsko-grški meji, je življenje. Pa čeprav nima nobene vrednosti.”

A tudi mi stojimo na meji, pred vrati Evrope, je prepričan Tomaš: “Delamo si utvare, da imamo streho nad glavo, a nimamo ničesar. Imamo le mrtve črke na papirju. Zahodno licemerje govori o univerzalnih vrednotah, ki smo jih zapisali, a jih ni nikoli nihče resnično sprejel. Postale so masa predpisov. Svoboda je le predpis, beseda na papirju, vsebina nikogar ne zanima. Češ, zakaj bi si želel svobode, če je zapisana v ustavi. Mar ni že to dovolj?”

Ne, seveda ni, si je najbrž odgovoril vsak od poslušalcev. A čeprav je slika, ki jo riše današnji čas, za veliko večino precej neobetavna, je bilo po pogovoru v Vipolžah v zraku vendarle občutiti upanje, ki ga s seboj vedno prinašajo ljudje, pripravljeni premišljevati, pesimizem gor ali dol. “Živeti, živeti je smisel človeka,” je zapisal Kosovel.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Povej naprej:

 

Mnenja