Splet norosti in ljubezni

Folkest že tretje desetletje skrbi, da v Koper prihajajo znani obrazi z zaslona, naša duševna hrana. Množično obiskana julijska večera sta demokratično zastonjkarska, letošnji jesenski podaljšek v gledališču pa je prinesel tegobe, kako do brezplačne karte. Simone Cristicchi je že italijanska ikona v najboljših letih, zato njegovega petkovega gostovanja v Gledališču Koper ni veljalo zamuditi.

KOPER > Simone Cristicchi (1977) si je kot najstnik želel postati stripar, in ko je vneto risal, je mama na gramofonu vrtela plošče, še najraje puljskega ezula Sergia Endriga. Zapeta rima ti zleze v podzavest, in tako je fanta prevzela popevka, da je začel brenkati po zgledu znamenitih kantavtorjev, ki jih je Sanremo s televizijskimi prenosi ponesel v svet.

Prav na tem festivalu se je Cristicchi širši javnosti vtisnil v spomin leta 2007, ko je presenetil s Podarim ti rožo, pismom - pesmijo iz časov svojega raziskovanja umobolnic. Nam je bilo to blizu, saj je Franco Basaglia leta 1978 odprl vrata umobolnice pri Svetem Ivanu v Trstu, kjer je kmalu zacvetel alternativni klub, kasneje pa še radijska postaja Posto delle fragole.

Simone je sistematično preiskal arhive in našel tudi cenzurirana pisma v umobolnici Svetega Jerolima v Volteri z začetka 20. stoletja, kar je objavil v knjižni uspešnici Center mentalne higiene in v gledališki predstavi po zgledu Giorgia Gabra; njegov oče se je v Trstu pred preselitvijo v Milan pisal Gabršček.

Zanimivo, da se po sanremski zmagi Cristicchi ni spustil le na trdna tla, temveč je šel še globlje, v rudnik. Zasnoval je turnejo Pesmi o vinu, ljubezni in anarhiji ter nastopil z zborom toskanskih rudarjev iz mesteca Santa Fiore. Kopanje po zamolčani zgodovini z vidika malega človeka ga je pripeljalo do gledališke predstave Rimljani v Rusiji po knjigi Elia Marcellija, sam pa je napisal knjigo Moj nono je umrl v vojni, svojstveno fresko usod vojakov, partizanov in civilnih žrtev vojne. Na oder je postavil 14 stolov in jih napolnil z usodami svojih junakov.

Predlani je presenetil z ezulsko zgodbo Skladišče 18, poimenovano po prostoru, v katerega so v tržaškem pristanišču shranili lastnino odseljenih. Cristicchi je upodobil rimskega arhivarja, zadolženega za popis zaprašenega inventarja. Brechtovsko je uporabil izrazno moč songov, s katerimi je podkrepil dve šolski uri zgodovine 20. stoletja in obsodil “menefregizem”. V Kopru je ponosno napovedal že tretjo sezono te predstave.

Genezi kantavtorja nonsensa, ironije in surrealističnega humorja je botroval tudi Endrigo, ki je leta 2005 tedaj še malo znanemu pevcu pomagal. Skupaj sta za Cristicchijevo prvo ploščo Fabrikanti popevk posnela Endrigovo To je ljubezen. Njen avtor izida plošče zaradi raka na pljučih ni dočakal, Cristicchi pa se mu je oddolžil tudi leta 2012, ko je v Terniju pred slapovi Marmore izpeljal koncert njegovih uspešnic.

Za tokratni nastop na Folkestu se je povezal s Srednjeevropskim orkestrom in dirigentom Valterjem Sivilottijem. Najprej je prišla do izraza Cristicchijeva romantična duša ob Endrigovem opevanju ljubezni, ob refrenih pa mu je pritegnilo polno gledališče, tako da je dirigenta glasno vprašal, koliko bi stalo, če bi za naslednji koncert povabili še ad hoc zbor iz koprskega gledališča.

Tenkočutno izbran repertoar je poslušalcem postregel tudi z Endrigovo pesmijo o slovesu 14-letnega fantiča iz rodnega Pulja s preprostim naslovom 1947, pretresljiva je bila Cristicchijeva Laura, posvečena puljski filmski igralki Lauri Antonelli, žrtvi medijske gonje, zatem ko so v njenem stanovanju našli kokain.

Številne je raznežila otroška Potreben je cvet ..., da lahko mizar naredi mizo, surrealistično sproščena pa je bila sanremska Ko sem prvič umrl s plošče Družinski album, medtem ko so Rimski norci zbrane opomnili, kakšna čudna bolezen je normalnost.

Tega so se zlasti ovedli, takoj ko so se po dodatku s pesmijo To je ljubezen in ovacijah prižgale luči.

FRANKO HMELJAK, Radio Koper

---