Smrt te ne more prizadeti bolj kot življenje

Patricija Peršolja se še vedno spominja žensk, ki jih je pozorno opazovala v otroštvu. Delale so vse, kar so od njih pričakovali, in to z ljubeznijo. Zdelo se jim je samoumevno, da so take. Nihče ni razmišljal o tem, da je v njih morda še kakšen neizpolnjen del, kakšne sanje.

GORIŠKA BRDA > “In ko so se med enim in drugim opravilom naslonile na zid in se zazrle tja nekam v daljavo, sem imela občutek, da niso niti sebi upale postaviti tega vprašanja,” je ob predstavitvi prve pesniške zbirke Gospodinjski blues na gradu Dobrovo dejala pesnica Patricija Peršolja. Pred kratkim je pri založbi Pivec izšla njena druga zbirka Šinjorina, še bolj vsajena v briško zemljo in še bolj izstreljena v zrak, od koder gleda navzdol. V hiše, spalnice, v visoke trave, med trte, pod gladino Soče, v zakonske postelje, v mrliške vežice, v kuhinje, kjer se za vsakogar najde stol. Razen za ...

Spremno besedo k pesmim, ki zmorejo hkrati izvabiti tako jok kakor smeh, je napisala Barbara Korun, ki pesničin način upovedovanja opisuje kot inventiven, svež, imaginativen. “Podobe, ki jih tako živo, gosto, presenetljivo ustvarja, imajo izvor v nečem globjem, usodnejšem, zgodnejšem. Občutek imam, da v ospredju teh pesmi niso samo zgodbe, temveč to, kako so povedane. Povedane pa so na poetičen način - torej na način ustvarjanja nečesa drugega, prej neobstoječega, torej imaginarnega, vendar resničnega, mogoče celo bolj resničnega, kot je 'vsakdanja resničnost',” piše Korunova.

Patricija Peršolja nam v zbirki pove 19 zgodb iz Goriških brd, ki izvirajo iz polpretekle dobe, pokaže 19 fotografij iz starega družinskega albuma, nam predvaja 19 kratkih filmov.

> “Umetnost mi omogoča, da sem lahko del svojega življenja,” je pred kratkim izjavil igralec in tenkočutni umetnik Viggo Mortensen. Kaj vam omogoča umetnost, poezija?

“Poezija je edini objektiv, skozi katerega zmorem uvideti svet takšen, kakršen je v resnici. Za razliko od nasičenih in zaslepljujočih razgledov s svetilnika, ki mi jih vsiljuje kolektivna družbena zavest ali s poti odveden um izgubljenega človeka. Doživljam jo kot neomadeževano in nenaseljeno pokrajino, očiščeno od neutrudljivih zvonov človeških glasov in nenehnega brnenja nemirnega razuma, po kateri se v beli laneni obleki sprehajam bosa skozi mehko šepetanje jezika pod stopali, s prijetno dražečo resnico, ki me drži pod roko, da ne bi klecnila pod površje iluzije. Poezija mi torej onemogoča, da bi bila del nevednega.”

> Ste skozi lastne pesmi izvedeli, kaj pomeni biti Brika?

“Moje pesmi so izvedele, kaj pomeni biti Brika: nelagodno sesti na življenje kot na napačen stol, na stol, ki ti ne pripada, v telesu napačnega spola, z usodo, ki preži za hrbtom, s polnimi usti prepovedi, odrekanj, zanikanj, obsodb, ki ti obtežijo sebstvo in avtentičnost, čim poskušaš vstati in izraziti prvo misel.”

> Ženske v vaših pesmih so na razpotju: ali jih doleti bolj ali manj trpeča usoda na domači zemlji ali pa usekajo po usodi, se podajo v svet. Od tam so se vrnile razočarane, doma so jih zmerjali in jim izrekli vse mogoče. Tudi šinjorini, po kateri ste poimenovali zbirko.

“Šinjorina je žebelj, na katerega je pritrjen kolos zgodb, kjer vsaka najde besedo za življenje in smrt, kot bi hotele reči: 'Tu smo zato, da prebivamo v tistem, kar je bilo namenjeno biti izgubljeno.' Ni radikalnega prepada, ločnice, med menoj in šinjorino - povezuje naju hrepenenje, ki ga je zamenjal napol prazen kovček ob nogah, skoraj neopazen - da ne rečem neviden odhod, le da se ona vrne v griče, presejane v verze, sama pa plašim lastno preteklost, ki ne zmore nasititi nobene prihodnosti. In ne najde pravilnega glagola za vračanje.”

Šipe v oknih se niso oblačile v zavese s čipko, ki skozi sebe vleče svetlobo; temni kosi debelega blaga so viseli z obzorja stropa, eno okno je pokrival plašč brez rokavov- sončni žarki so se zaletavali vanj in padali v trdo blato kakor mrtvi vrabci. Čez dan so hišo osvetljevale samo odprte oči. (iz pesmi Juta in Gušto).

> Na začetku in na koncu je vedno smrt.

“Ameriška pesnica Louise Gluck je v eni svojih briljantnih misli izrazila: 'Smrt me ne more prizadeti bolj kot ti, moje ljubo življenje.' Življenje je začetek, razcvet, črka A, vzpon iz niča, pogled v jutro, stopalo, ki ustvarja korak, je obetanje, hrepenenje, izoblikovana misel, ustvarjena želja - žehte trenutka, ki mu kot val sledi zrušenje, razdejanje, padec na kolena, osip zemlje kot prispodoba za smrt. Na koncu se zdi, kot bi se konec rušil že v samem začetku.”

> S čim se prične pesem? Z osebo? S sliko? Z resnico?

“Film, ki se mi odvija pred očmi kot del resničnosti, ki je nisem nikoli prej zaznala. Hoče postati pesem, izstopiti iz mene, pod pogojem, da je ne polepšam, počešem, naličim, okitim z nezemeljskimi vrlinami, jezikom, ker drugače bo po meni, drugače ne bo hotela sodelovati, me vzeti za sestro, zaupnico, da ne rečem - zaščitnico.”

Sestavila se je v šinjorino, ki ji je s prstom po zraku izrisala življenje, v katerega stopiš kot v italijanski film, z moškim likom zloščenih čevljev in dvignjenega ovratnika nad površnikom, ki te pričaka na železniški postaji prihodnosti. (odlomek iz pesmi Šinjorina)

> Se tudi vam zdi, da bi vaše pesmi lahko zapel Nick Cave?

“Se to zdi še komu drugemu? Bila bi počaščena. In četudi jih ne bi zmogel zapeti, sem prepričana, da bi se lahko dobila na kakšnem kapučinu, sproščeno kramljala o malih ljudeh iz malih zgodb, v malih pesmih. Najbrž bi se strinjala, da je zaradi malih začetnic poezija lahko tako mogočna. Resnična.”

KLAVDIJA FIGELJ

---