Skupni jezik glasbe in barve

Tržačan Edvard Zajec (1938), pionir računalniške umetnosti, ki živi in dela v Združenih državah Amerike, je zadnje pol leta v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) razvijal zamisel, ki ga je zaposlovala že od srede 80. let prejšnjega stoletja: kako oblikovati čas in ustvarjati nov jezik z barvo in zvokom. Njegova umetnost je končno dočakala računalnik, kakršnega je potrebovala - Spektralni modulator bo zvok prenašal v prostorsko bivajočo svetlobo in tako ustvarjal nov jezik. Umetnina, ki so jo predstavili včeraj, bo del KSEVT-ove zbirke Zakladi modernosti.

VITANJE > “Tisto, zaradi česar je vzljubil računalnik Edvard Zajec, je bila možnost kulturalizacije računalnika, možnost, ki je bila tedaj tako mlada, kot je potovanje po vesolju mlado danes,” meni umetnostna teoretičarka Petja Grafenauer. Zajec v računalniku namreč vidi mnogo več kot zgolj komunikacijski vmesnik, kakor ga večina uporablja in razume danes.

Edvard Zajec v Sloveniji ni veliko razstavljal. Mednarodni ljubljanski grafični bienale po letu 1971 njegovih grafik ni več sprejel. Leta 2007 pa so v Mednarodnem likovnem in grafičnem centru v Tivolskem gradu pripravili njegovo veliko retrospektivo. Leto kasneje so Obalne galerije na osnovi te razstave pripravile postavitev v Mestni galeriji Piran.

Od Maleviča - naprej

Zajca je sprva (sredi 60. let) pri računalniku zanimala naključnost in njena programirana nasprotja, potem pa je začel s pomočjo programiranja raziskovati barvo in njeno časovnost. “Zajcu je prav računalnik omogočil svetlobo v trajanju, podobno kot pri glasbi traja zvok. Na glasbene kompozicije je začel pisati programe barvi, glasba pa je postala tudi vsebina vidnega,“ v besedilu, ki spremlja projekt Spektralni modulator, še piše Petja Grafenauer, in ga opiše kot programirano lumino-kinetično umetnost. Začetke te zvrsti lahko opazimo v končni stopnji suprematizma Kazimirja Maleviča, kjer barva izgine v čisti belini svetlobe in prehaja v vesolje. Zajčev Spektralni modulator pa lahko razumemo tudi kot nadaljevanje kinetične skulpture, svetlobno-prostorskega modulatorja, ki ga je leta 1930 ob pomoči Istvana Seboeka izdelal Laszlo Moholy-Nagy. “On se je igral s svetlobo in senco, prav tako se z njima igram jaz. Pri njem je bila še bela svetloba, zdaj pa imamo možnost, da se ukvarjamo s spektralno svetlobo. To pomeni trajanje svetlobe v času; to pa potrebuje jezik, kot ga ima, recimo, že stoletja glasba. V tem smislu je ta projekt izstopajoč in zato sem zelo hvaležen, da so mi v KSEVT-u to omogočili,” pravi umetnik in poudarja, da računalniška umetnost odpira prostore in predvsem - čas. “Ta je v vizualno umetnost vstopil s filmom, z računalnikom pa imamo možnost, da odpremo interaktivno umetnost; da se pogovarjamo in puščamo ta pogovor v publikum. Ko sem začel delati z računalnikom, sem ugotovil, da nudi zanimivo priložnost: prek njega lahko umetnik delegira kontrolo na eni strani stroju, na drugi občinstvu. Tega prej ni dopuščala nobena tehnologija.”

V Zajčev “instrument” Spektralni modulator - izhajajoč iz glasbene pet tonalne lestvice - vstopa pet spektralnih barv. “Ekrani in stekla omogočajo barve, ki se med seboj ne mešajo. Glasba se prek programa v realnem času modulira v svetlobo,” pojasni Petja Grafenauer in doda, da Zajcu ne gre za animacijo glasbe, temveč za ustvarjanje novega jezika, ki bi povezal glasbo in barvo. Na včerajšnji predstavitvi je glasbo v živo izvajal pianist Bojan Gorišek.

Planetarni pionir

Da so Zajca povabili, naj svoj projekt razvija v KSEVT-u, ni naključje. “Umetniku smo želeli omogočiti, da naredi sintezo svojega dela, to pa je izjemno pomembno tudi v luči razumevanja kulturalizacije vesolja, s čemer se KSEVT ukvarja,” pove direktor zavoda Miha Turšič. Edvard Zajec (1938) je po njegovem mnenju prehodil umetniško pot od svinčnika, čopiča, prek grafičnih orodij do računalnika. Zajčev učitelj na gimnaziji v Trstu je bil Avgust Černigoj, v Ljubljani je najprej vpisal arhitekturo, se z družino odselil v Ameriko, po vrnitvi pa izbral študij slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral pri profesorju Gabrielu Stupici. Z diplomo v žepu je dobil službo na Univerzi v Ohiu, v njegovo slikarstvo in grafiko pa je sredi 60. let postopoma prodirala serialnost: zanimal ga je en sam element, ki se je pojavljal v seriji. Začel je opazovati njegovo obnašanje, urejenost oziroma neurejenost in ko je razmišljal, kako bi programiral odnose med temi delci in ustvarjal kompozicije - prišel do računalnika. Leta 1969 je svoje prve računalniške grafike razstavil na ključnem dogodku računalniške umetnosti - festivalu Nove tendence, ki je v Zagrebu predstavljal novo vizualno umetnost.

Programiranje v osnovne šole

Dragan Živadinov Zajčevo umetnost opiše kot “compkons”, v njej pa vidi kontinuiteto tradicije konstruktivizma: “Tako kot pri historični avantgardi gre tudi pri Zajcu za umetnost funkcionalnih, delujočih sistemov. Lepota je v funkciji, v delovanju. Ko govorimo o konsu, nimamo v mislih revolucionarne umetnost, temveč umetnost - revolucijo. Edvard Zajec ni samo pionir računalniške umetnosti v našem prostoru, ampak je pionir svetovne, planetarne računalniške umetnosti.”

Zajec pa pravi, da računalnika ne razumemo, kljub temu, da je danes vseprisoten. Znamo ga - bolj ali manj - uporabljati. “Med človekom in strojem je še vedno precej meja. Živimo v dveh svetovih, realnim in virtualnim; a ta dva svetova lebdita. Virtualnega vidimo in dojemamo zgolj in samo skozi uporabnost.” A pot do tega, da bi računalnik zares razumeli, po Zajčevih besedah ni ne težka ne zapletena: “Dober začetek bi bil, če bi v osnovnih šolah poučevali programiranje. Programiranje zahteva aritmetiko in logiko, nobenih težkih matematičnih operacij, predvsem pa uči misliti proceduralno.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---