Skrivnost kresilnega kamna

Roberta Busechian, študentka berlinske Univerze za umetnost, v galeriji Tir reflektira dva prostora; naravnega in digitalnega. V naravnem išče resnico digitalnega. In v digitalnem spoznava naravno. Njena instalacija z naslovom Prototip raj 2.0 utripa v ritmu ključnih besed: narava - Thoreau (preživljanje) - blue screen - digitalno življenje - infornografija - anime.

NOVA GORICA > Roberta Busechian (1990) iz Trsta je diplomantka beneške likovne akademije, kjer se je v sklopu šolanja ukvarjala predvsem z umetniškimi instalacijami. Od leta 2011 se je njeno delo jasno usmerilo v zvočno raziskovanje in se sčasoma popolnoma umaknilo od vizualij, čeprav ohranja stik s prostorsko analizo. Po zaključeni diplomi se je preselila v Berlin, kjer trenutno obiskuje magistrski študij na Universität der Künste. Ukvarja se s poučnimi projekti v sklopu zvočnih instalacij, je asistentka glasbene terapije in sodeluje pri različnih umetniških projektih.

“Blue screen” občutje

Prototip raj 2.0 je instalacija, kar pomeni, da je mesto refleksije o “okviru”, v katerem se umetnost pokaže kot mesto simbolnih in ideoloških implikacij, ki jih ta prostor igra pri razumevanju dela. Gledalcu je prepuščena iniciativa, da strukturira in se spominja raznovrstnih mrež, zato, da bi jih v mislih ponovno vzpostavil. Robertin okvir je predvsem zvočni, sestavlja pa ga tudi tenkočutna anatomska risba ter le nekaj predmetov iz okolja (drevesni štor, leseni okvirji železne palice, kresilni kamen). Na “oltarni” del prostora je postavila “blue screen”, tisto modro barvo, ki jo je prinesla tehnologija in spominja na modro nebo. Nastala je čudovita monohromna minimalistična slika.

Avtorica reflektira naravni in digitalni prostor. Naravnega predstavlja Henry David Thoreau, filozof in pustolovec, ki je za dve leti pobegnil v divjino in napisal dnevniško knjigo Walden (1854), v kateri zagovarja preprosto življenje v naravnem okolju. Avtorica ga primerja z begom v digitalne, virtualne svetove, kjer si izmišljamo svoje identitete kot japonske anime in hlepimo po informacijah, kar avtorica poimenuje infornografija (informacija + pornografija).

Zvok in spomin

A poglaviten je zvok. Z raziskovanjem zvoka in glasbeno terapijo avtorica išče odgovore na različna vprašanja, tudi o človeškem spominu. Iz česa je sestavljen in kaj zares pomeni za človeka? Roberta spoznanja beleži ob delu z ostarelimi osebami, ki imajo simptome demence ali alzheimerjeve bolezni. “Bom kar povedala primer: pridem v sobo, pozdravim vse ostarele, nekateri se mi nasmehnejo, nekateri strmijo vame, vsi pa imajo občutek, da se bo nekaj zgodilo, čeprav ne vedo natanko kaj. Vloga glasbe je sprostiti človeka z melodijami, ki so mu poznane. Besede in intonacija tukaj nimajo nobenega pomena. Glasba deluje na možgane kot nek jezik, ki ga človek prevaja v spomine. Spomini pridejo na dan naenkrat, zgodi se, da je potrebno glasbo prekiniti. Takrat vsi prisluhnemo govorečemu/govoreči, ki pripoveduje o različnih dogodkih iz preteklosti ali tudi o čustvih, ki jih v trenutku doživlja,” izkušnje opisuje Roberta in nadaljuje: “Glasba je melodija, v melodiji, je takt, ritmus. V ritmusu je spoznavna lastnost našega jezika, našega komuniciranja. Glasbena terapija zato ni samo sprostitev, pomeni tudi prisluhniti. Sebi, naši notranji melodiji in drugim.”

Kresilni kamen, pirit po imenu, pri vsem tem niti ne igra velike vloge, ali pač; zakaj bi ga umetnica sicer postavila na osrednje mesto v longitudinalnem prostoru, tik pred “oltarni del”? Ogenj pomeni eno največjih odkritij v zgodovini človeštva nasploh. V digitalnem svetu pa pomeni ... podobno kot digitalne snežinke, ki na razstavi padajo po “blue screen” ekranu, ki bi res lahko bil tudi modro nebo, pa ni.

KLAVDIJA FIGELJ

---