Sekira, kri, umetnost

Predsinočnjim se je domača grozljivka Idila zasekala še v Art kino Odeon. In tako tudi po Izoli odmeva srhljivo smešni stavek, ki je bliskovito ponarodel: “Franclu ni še noben ušu!”

V Idili   vzvišeni meščani trčijo ob hribovce, ki sta jih usodno deformirala alkohol in incest.
V Idili vzvišeni meščani trčijo ob hribovce, ki sta jih usodno deformirala alkohol in incest.  

IZOLA > Mlada Zina (Nina Ivanišin) se v idilično gozdnato visokogorje odpravi z modnim fotografom Blitzem (Sebastian Cavazza) in klepetavo kolegico Mio (Nika Rozman). Kmalu se jim pridruži še maskerka Dragica (Manca Ogorevc). A meščani čarov narave ne uživajo dolgo, saj hitro padejo v kremplje hribovcema Franclu (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlrju (Jurij Drevenšek), ki iz svojih žrtev kuhata žganje ...

Pokvarjena družba

Erik Toth in Ernest Ženko sta tretjo sezono večerov Film je zakon! odprla v družbi režiserja, scenarista in montažerja Tomaža Gorkiča ter scenografa Gregorja Nartnika. Gosta sta priznala, da na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu nista pričakovala takega uspeha; Idila je prejela kar štiri vesne, za najboljši film, za stransko žensko in moško vlogo ter za scenografijo.

Nekateri žanr grozljivke podcenjujejo, Gorkič pa je nasprotno prepričan, da je najbolj celovit med vsemi: “Vsebuje elemente drame, trilerja, akcije, znanstvene fantastike in še česa. Pri njej moraš uporabiti največ domišljije. Socialno dramo postaviš v resnično okolje, grozljivka pa terja posebno scenografijo, kostumografijo, masko, fotografijo ... Zahtevnejša je in meni tudi zanimivejša.”

Ženko je ponovil vprašanje, ki mu ga na koprski humanistiki postavljajo študenti: ali je kaj narobe z režiserjem, ki posname tak film? “Dobro vprašanje,” je prikimal Gorkič. “Vsa moja dela so odraz družbe, v kateri živimo, torej je verjetno nekaj narobe z njo.

Po izolski projekciji je ob vstopu v dvorano slišal gledalko, ki je odšla, rekoč, da takšni filmi niso dobri, saj da ljudi spodbujajo k negativnim rečem. “Ampak treba je opozarjati tudi nanje, jih prikazovati,” trdi režiser. “Ni vse lepo. Umetnost mora prikazati tudi drugo plat človekove duše, tisto, kar se dogaja za zaprtimi vrati.”

Toth, oboževalec tega filmskega žanra, je v Idili opazil sledi velikih mojstrov grozljivke, Wesa Cravena, Johna Carpenterja ... “Že, vame sta vtisnila pečat, kakor so ga Romero in drugi kakovostni avtorji. Je pa med ustvarjanjem Idile name najbolj vplival - denar,” se je namuznil režiser. “Scenarij sem pisal z mislijo na to, da snemanje ne bo predrago. Naš proračun je bil 220.000 evrov. S tem denarjem bi jaz lahko lepo živel do konca življenja, za film pa je to majhen znesek. Idilo predstavljamo na festivalih ob filmih, posnetih s tremi milijoni evrov.”

Prejšnji teden so bili na Drakula festivalu v Romuniji, odpravljajo se v Južno Afriko, Kolumbijo in drugam. Pričakujejo, da bo film z gorskimi pejsaži in gozdovi - snemali so ga na Jezerskem, v Celju, Medvodah, Ljubljani, na Predelu in v Klužah - najzanimivejši gledalcem v drugačnih deželah.

Pa je Idila res prva slovenska grozljivka, kakor jo oglašujejo? Mar niso isto trdili že za Morano? “Hja, bila je tudi Rabljeva freska, pa Vampir z Gorjancev ...,” pravi režiser. “Nisem filmski kritik, težko odgovorim. Gotovo pa je Idila prvi ekstremnejši in radikalnejši domači film. No, nekje sem prebral, da je slovenski film doživel že mnogo grozljivk. Kaj je s tem mislil avtor, ugotovite sami.”

Mešanica narečij

Scenograf Gregor Nartnik, ki svoj posel opravlja že 23 let, ne skopari s hvalo režiserju: “Sodelavcem je zelo natančno kratko in jedrnato povedal, kaj od njih pričakuje. Vse je zelo premislil, od pričesk do rekvizitov. Na primer, proti koncu filma se pojavi motika, ki pa ni kar katerakoli motika. Debatirali smo, kakšna naj bo, in ko smo se odločili, jo je izdelal kipar.”

Tudi morilska sekira ni običajna, marveč velika in podobna tistim, s kakršnimi so obsojencem glave sekali rablji. “Hotel sem prikazati, da je to instrument za izvajanje kazni. Gre za kazen zaradi objestnosti? Gledalec mora sam presoditi,” pravi režiser.

Obrtniške veščine je mojstril zlasti s kratkimi filmi, tudi z Verigo mesa (2010), nekoliko sorodno Idili. “Veriga mesa mi je zanimiva, ker nima niti enega dialoga,” pravi. “Gledalci se nenehno pritožujejo čez slovenski jezik, ki jim v filmih ne zveni prepričljivo, zato sem si tam za cilj postavil akcijo brez besed. Ta kratki film je Idili soroden, ker se tudi sicer veliko ukvarjam s telesom. V naši družbi smo zelo obremenjeni z njim. Gledamo plakate, na katerih se nam kažejo ljudje s popolnimi telesi, popolno kožo, popolnimi pričeskami, in najbolj nas je strah, da bi se kaj zgodilo našemu telesu. Bognedaj, da bi postal invalid, bognedaj, da bi se mi začela koža gubati!”

V Verigi mesa so molčali, v Idili pa podeželani govorijo mešanico slovenskih narečij. “Združil sem dolenjščino in gorenjščino, dodal še malo štajerščine, tako da smo dobili neobstoječ jezik, nekakšno hribovsko govorico,” pravi Gorkič. “Nisem hotel izpostaviti samo enega narečja, da ne bi kdo pomislil: aha, ljudi iz te regije ima pa za zarukane!”

Idilo bodo v izolskem Odeonu predvajali še drevi, jutri, v torek in sredo, naslednji ponedeljek, 26. oktobra, pa tudi na večeru kakovostnega in umetniškega filma v Kosovelovem domu Sežana.

Močeradovo žganje

Pozornejši gledalec tu in tam opazi tudi kakšno napakico, denimo avto brez registrskih tablic. “To je nameren hommage ameriški filmski industriji, kjer prav tako veliko avtov nima tablic,” pojasnjuje režiser.

Zgovorni so tudi kostumi. Hribovci, denimo, naokrog strašijo v oblekah, v katerih se uniforme iz Nemčije tridesetih let križajo s slovenskimi narodnimi nošami. “Gledalec naj si sam pojasni, zakaj je tako,” pravi Gorkič, razkrije pa, zakaj ima glavna junakinja majico z vzorcem ameriške zastave: “Je predstavnica Slovencev, ki bi bili radi vse, samo Slovenci ne. Radi bi bili Američani, Švicarji, vse mogoče, raje Germani kakor Slovani.”

Aja, se je ob izteku druženja v Izoli oglasil neki gledalec - kakšen pa je recept za žganje, narejeno iz ljudi? “Navdih za to prihaja iz močeradovca. Hribovci ga tudi v Sloveniji izdelujejo tako, da vroče žganje zlivajo čez močerada, ki v smrtni nevarnosti izloča posebno sluz,” pojasnjuje režiser. “Kaj tako krutega si lahko izmisli le človek.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano