S pisanjem je vsaj za trenutek ubežal kruti vojni

Pesmi in dnevniški zapisi vojaka v prvi svetovni vojni Ivana Uršiča, ki jih je lično opremljene v knjižici z naslovom Zdaj pa grem na bojno polje izdal Tolminski muzej, so dragoceni zato, ker dnevnikov navadnih vojakov ni veliko. Približajo občutke, sanje in upanja tistih, ki so, nič krivi, v vojni najbolj trpeli - in umirali.

Stane Uršič (drugi z desne) se z bratom in sestrama s ponosom spominja očeta Ivana.  Foto: Neva Blazetič
Stane Uršič (drugi z desne) se z bratom in sestrama s ponosom spominja očeta Ivana.  Foto: Neva Blazetič

TOLMIN > Da je iz drobnega starega zvezka vojnih spominov Ivana Uršiča (1891-1974) iz Borjane v Breginjskem kotu nastala lična knjižica Zdaj pa grem na bojno polje, je v prvi vrsti zaslužen njegov sin Stane Uršič z bratom in sestrami. Tolminski muzej je ob stoletnici začetka soške fronte zaznal vrednost spominov navadnega vojaka in sporočilnost pesmi ter je pobudi takoj tankočutno prisluhnil.

Odločen, jeklen in bister Kotar

“Očeta se spominjam kot odločnega, jeklenega in bistrega človeka, ki je veliko 'dal skozi'. Kot spomin na vojno se je po hiši prekladal star, prestreljen kovček, v njem pa tudi zvezek z njegovimi dnevniškimi zapisi in pesmimi. Veseli me, da jih zdaj lahko prebirajo tudi drugi, saj iz njih veje ljubezen do domovine in napoved razpada avstoogrske države. Oče je bil zelo razočaran, ker slovenski narod po vojni ni samostojno zaživel, “ je spomin na očeta ob predstavitvi knjige minuli četrtek v Tolminskem muzeju strnil sin Stane. V muzeju še nikoli ni bilo toliko Kotarjev kot tisti dan.

“Ko smo dobili zvezek s pisanjem vojaka, ki je na stičišču več jezikov v Breginjskem kotu v takratnih okoliščinah le dve leti hodil v šolo, nismo vedeli, kako naj se zadeve lotimo. Toda staknili smo glave in uspelo je,” nam je zaupala slovenistka Špela Mrak iz Zavoda za kulturo, šport in mladino, ki jo je muzej poklical na pomoč.

Presenetljivo dobro pismen

Kot pravi, so zapisi spontani, izpovedni in jasni, pisani brez namena, da bi jih kdajkoli objavili. “Kljub pomanjkljivi formalni izobrazbi je pismenost presenetljivo dobra, pisava zelo lepa, kar kaže na ljubezen do slovenskega jezika. Zaradi razumevanja smo posegli z nekaj popravki. Pri pesmih pa nismo nič spreminjali, ker so razumljive tudi za današnji čas,” pojasnjuje Mrakova.

Oblikovanje so zaupali slikarju Gregorju Mavru, ki pravi, da ne gre za tipično izdajo faksimila, saj nekaj strani na začetku manjka. “Ohranili smo originalno velikost odprtega dnevnika, da pričaramo občutek, kot da ga držimo v rokah. Ob strani dodajamo prepise.”

V spremni besedi direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar opisuje usodo slovenskih vojakov v avstroogrski vojski. “Vojaški obvezniki s tolminskega območja so spadali v naborni okraj 97. pehotnega polka. Veliko so jih poslali v Galicijo, med njimi tudi Ivana Uršiča. Že v prvih bitkah so bile izgube strašne. Ivan je preživel in doživel še soško fronto. Po podatkih iz matičnih knjig je Uršičeva rojstna vas Borjana v vojni izgubila 16 mož.”

“Svet se trese, zemlja poka”

“Svet se trese, zemlja poka,” je le eden izmed 1200 verzov v 233 pesmih, ki s prve roke dokumentirajo tragični čas vojne v letih 1915 do 1917. Ivan Uršič je pisal pesmi z vojaško tematiko, med katerimi so nekatere zelo dolge, so tudi kronološko razvrščene in predstavljajo nekakšen pesniški dnevnik. Tudi ljubezenske in domovinske pesmi imajo močno izpovedno moč. Skratka, prebiranje zapisov in pesmi bralca preseli v čas, ki ga noben zgodovinar ne more približati tako pristno.

NEVA BLAZETIČ


Najbolj brano