S knjigo iz garaže nad oblake

Na Cankarjevi založbi so še zadnji letošnji sveženj novitet predprazničnemu vzdušju primerno predstavili kar s kozarci šampanjca v rokah. Knjige treh pomembnih domačih sodobnih književnikov so v torek v ljubljanski knjigarni Konzorcij medse vzele leposlovni prvenec literarnega kritika.

LJUBLJANA > Roman Besede nad oblaki je Evald Flisar (1945) postavil na letalo, ki leti proti Singapurju. S tem Flisarjevo svetovljanstvo po mnenju urednika Andreja Blatnika dobiva možnost za formalni okvir: “Roman je pisan kot vrsta dialogov med na prvi pogled nepovezanimi potniki, sčasoma pa se med njimi splete posrečena in morda tudi usodna nit. Besedilo ni le napeto, marveč tudi miselno izzivalno, saj dialogi zahajajo v različne še nerešene etične, filozofske in druge probleme.”

Flisar je priznal, da o svojih delih težko govori, zlasti pa nima distance do tako svežega dela. Je pa poudaril, da se je skušal izogniti tradicionalnim pisateljskim prijemom in celotno zgodbo povedati skozi dialoge, skoznje pa tudi pokazati, kaj smo postali kot ljudje “zaradi zgodovinskih sprememb, ki vplivajo na naše razumevanje sveta in na naša dejanja”.

Pri pisanju romana Telo iz črk je Milana Deklevo (1946) navdihovala popotnica in književnica Alma Karlin (1889-1950). Tak postopek pri njem ni novost: pri romanu Pimlico mu je kot model služil kantavtor Tomaž Pengov, pri Zmagoslavju podgan pa pisatelj in dramatik Slavko Grum. “Eden najboljših slovenskih romanov v zadnjem času, z roko pesnika izpisan roman”, kakor Telo iz črk opisuje Blatnik, pred bralca postavlja samo nekaj prizorov iz življenja Alme Karlin.

“Knjiga govori o izjemni ženski,” je pojasnil Dekleva, “o izjemnem pogumu, ki človeka sili, da vedno pove in zapiše tisto, kar narekuje duša. V tem svetu, kjer so vrednote že zelo razmajane, če ne kar zapacane, je lepo zlesti pod kožo junakinji v klasičnem pomenu besede.”

Knjigo je s pomenljivimi ilustracijami - Alma Karlin, v Sloveniji dolgo nesprejeta, je dosledno upodobljena brez obraza - oplemenitila Anja Šlibar. Ta kakovostna ustvarjalka se pravkar s trebuhom za kruhom odpravlja v New York, kar po Blatnikovem prepričanju lepo ponazarja, kako se pri nas godi nadarjenim.

Vinko Möderndorfer (1958), ki je že v New Yorku, na pisateljski rezidenci, je v zbirko Mali nočni kvartet povezal štiri svoje igre; poleg naslovne še Evropo, Obiske in Nostalgično komedijo. Druži jih tudi dejstvo, da so v letu 2015 vse doživele uprizoritev v slovenskih gledališčih, kar je izjemen uspeh, zlasti pri nas. Möderndorfer je “pronicljiv kronist časa, v katerem živi in ustvarja, zaveda se svoje ne samo dramsko-literarne, temveč, lahko bi rekli, družbeno-politične odgovornosti, ki ga s časom povezuje”, v spremni besedi ugotavlja Blaž Lukan. Blatnik dodaja, da se ob natisu dramskih besedil na založbah naježijo zlasti tisti, ki spremljajo podatke o prodaji, vendar je prepričan, da je to potrebno: “Upamo, da tako kakovostni slovenski dramatiki pomagamo živeti tudi potem, ko jih profesionalna gledališča že predelajo in se zanje lahko navdušijo še ljubitelji.”

Urban Vovk (1971), uveljavljen zlasti kot literarni kritik, se tokrat predstavlja s pretežno leposlovno knjigo Garaže. Blatnika veseli zlasti njeno “razširjanje mej literarne zvrstnosti - združuje esejistične, avtobiografske in klasične prozaistične prvine”. Knjigo primerja s Knausgaardovim Mojim bojem, nedavno iz norveščine prevedenim tudi v slovenščino, se pa sprašuje, ali bosta v Sloveniji, “ki se zadnje čase zapira tako duhovno kakor fizično”, knjigi doživeli ustrezen odziv.

Zgodbe, zdaj parkirane v Garažah, so nastajale skoraj deset let, je pojasnil Vovk. Zanimal ga je hibrid, križanec eseja in proze, trudil pa se je tudi, da bi se pripovedovalec osamosvojil od avtorja, kar mu je začelo uspevati v zadnjih zgodbah. “Pripovedovalec seveda izhaja tudi iz sebe, vendar je predvsem poslušalec. Stvari se mu povečini dogajajo, sam k njim ne pripomore kaj bistveno,” pojasnjuje Vovk. Pesnik in esejist Uroš Zupan v spremnem zapisu navdušeno vzklika, da je z Garažami končno dobil knjigo, kakršno je pri večini sodobnih slovenskih pisateljev iskal že dolgo: tako, ki v lokalnem okolju najde univerzalno ter prepleta smešno in boleče, zlasti pa ponuja “fino, toplo človečnost”. In objem.

ANDRAŽ GOMBAČ

---