S harmoniko od baroka do današnjih mojstrov

Manuel Persoglia in Jure Bužinel sta začela študij harmonike v razredu prof. Mirka Ferlana na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici pred približno desetimi leti.

GORICA > Manuel Persoglia iz Gorice obiskuje zadnji letnik Znanstvenega liceja Simon Gregorčič v Gorici, Jure Bužineliz Nove Gorice pa 2. letnik Škofijske gimnazije v Vipavi. Med študijem harmonike in igro v duu, v katerem oba z veseljem muzicirata, zdaj stojita na pragu pomembnih odločitev o nadaljnjem šolanju. Ne glede na vse pa ljubezen do harmonike ostaja in bo, kakor kaže, ostala nespremenjena.

Pri obeh je pri izbiri glasbila odigrala pomembno vlogo družina. Danes osemnajstletnega Manuela je za harmoniko navdušila nona: “Pri šestih letih mi je podarila manjšo harmoniko, igračo, in zato sem se vpisal v razred Mirka Ferlana. Hitro sem se navdušil nad njo in jo igram vse do danes.”

Rubriko Primorski glasbeni talenti pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper. V njej namenjamo prostor mladim primorskim glasbenikom, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in pri svojem delu dosegajo opazne uspehe doma in na tujem. Gosta tokratne istoimenske rubrike v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, bosta harmonikarja Jure Bužinel in Manuel Persoglia s Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici. Predstavila se bosta kot duo in solistično. Izvajala bosta glasbo Scarlattija, Bacha, Pizzolle, Hačaturjana in sodobnih skladateljev.

Da se je šestnajstletni Jure odločil za harmoniko, je “kriv” oče: “V času, ko smo se pogovarjali, da bi se vpisal v glasbeno šolo, je s podstrešja prinesel svojo staro harmoniko. Postala mi je všeč. Profesor Ferlan me uči že od začetka, in treba je vaditi. Najtežje je bilo v 6. in 7. razredu, ko se mi je zgodil preklop med tem, da moram vaditi, in tem, da rad vadim. Od takrat naprej rad vadim. Ko pridem iz šole, igram za sprostitev, hkrati pa nekaj naredim, se naučim igrati harmoniko še bolje.”

Med njima in profesorjem se je zgradila trdna prijateljska vez. “Spomnim se ju, ko sta bila stara šest let,” pravi profesor Mirko Ferlan. “Na začetku jima ni bilo lahko, bil sem drugačen pedagog kot danes, zelo zahteven. V teh letih sem se veliko naučil. Fanta sta vztrajala tudi po zaslugi staršev. Ne vem natančno kdaj, a opazil sem, da se nekaj v njiju spreminja. Razvil se jima je umetniški čut. Odločil sem se, da bom v njiju več vlagal. Jure je lani končal osmi letnik, na Glasbeni šoli Nova Gorica je opravil izpit, Manuel pa bo prihodnje leto zaključil predakademski študij na tržaškem konservatoriju.”

Jure in Manuel se rada spominjata, kako ju profesor spremlja na poletne mojstrske tečaje z mednarodno priznanimi mojstri harmonike in ju vključuje v koncerte po Goriški, kar je zanju koristno, pravi: “Letos sta doživela velik napredek. Sodelovala sta v več produkcijah, kot je božični koncert Kulturnega centra Lojze Bratuž, kjer sta nastopila z dvema profesionalnima harmonikarjema. Dobila sta novi koncertni harmoniki, za kar se je treba zahvaliti staršem, ki so investirali v ta draga glasbila.”

Glasba obema veliko pomeni in jima narekuje ritem vsakdana. Jure poje tudi v Mladinskem mešanem pevskem zboru Emil Komel: “Rad se ukvarjam z glasbo, jo poslušam, igram in zadnja leta, ko jo bolj razumem, se poglabljam vanjo, mi postaja vse pomembnejša. Rad imam glasbo Liszta, Beethovna, Bacha, pa tudi skupin The Beatles, Queen, The Who, The Doors, Pink Floyd ...” Sicer pa je v njunem repertoarju baročna glasba, pa tudi sodobna. Poleg Bacha in Scarlattija, si glasbeni okus pilita z glasbo Piazzolle, Hačaturjana in Solotarieva ter sodobnih avtorjev, kakršen je Holminov.

Manuel rad kolesari, vedno pa je z mislimi pri glasbi: “V naravi najdem navdih za izvedbe. Najbolj me veseli, da lahko s svojim igranjem sodelujem pri kulturnih prireditvah v domačem okolju. To mi daje veliko zadoščenje, da se izboljšujem in pokažem, da nekaj veljam.”

METKA SULIČ

---