S Kmetije v brezmejno nebo

Kdor se navdušuje nad otroško igrivostjo barvitih podob nadrealističnega slikarja, kiparja in keramika Joana Mirója (1893-1983), bo v dunajskem muzeju Albertina te dni gotovo našel kraj vrhunskega užitka. From Earth to Sky (Od zemlje k nebu) se glasi naslov razstave stotih del velikega katalonskega umetnika. Slike, dela na papirju, kipi in keramike bodo do 11. januarja tamkaj pričali o zadržanem posamezniku in njegovi nadvse zgovorni čarobni umetnosti.

DUNAJ >Kuratorka Gisela Fischer in gostujoči kurator Jean-Louis Prat sta razstavo zastavila skladno z naslovom From Earth to Sky(Od zemlje k nebu). V prvem prostoru so razstavljena nekatera zgodnja dela katalonskega slikarja Joana Mirója, na katerih je element zemlje, kakršnega zasledimo na sloviti sliki Kmetija (1921/1922), še prepoznaven. Tudi upodobitve domala realistično naslikanih prvin se nekako še “držijo” tal. “V njegovih zgodnjih delih (pred pariškim obdobjem) je zaslediti poudarjanje nadrobnosti, ki so spričo svoje prodornosti povzdignjene v hipnotično silo,” v knjigi Zgodba moderne umetnosti piše Norbert Lyton. “Na sliki Kmetija vidimo razpoke v zgradbi, orodje, ki leži naokoli, vsebino lope, oblike rastlin, živali, prsti same - vse je poudarjeno s strastjo priganjajočega spomina; prazno modro nebo se odziva z enako silo. Vse je zavestno načrtovano in vključuje pridih kubizma.”

V Muzeju Albertina bodo do februarja 2015 gostili tudi retrospektivno razstavo enega najpomembnejših avstrijskih kiparjev Karla Prantla (1923-2010), začetnika kiparskih simpozijev na prostem. Prantl je v kamnolomu St. Margarethen na Gradiščanskem, kjer je ustvaril večino svojih del, prvi mednarodni simpozij priredil leta 1959. Komaj leto zatem sta se ga udeležila tudi slovenska kiparja Janez Lenassi (1927-2008) in Jakob Savinšek (1922-1961), ki sta leta 1961 ustanovila simpozij Forma viva Portorož. V našem intervjuju se je svojega prvega simpozija v St. Margarethenu Janez Lenassi spominjal takole: “To je bila najboljša šola. Večkrat sem že povedal, da je to nekaj takega, kot bi delal na vseh kamnih tudi sam, saj sem lahko spremljal vsak udarec posameznih kiparjev. Če si imel interes in si dogajanje dojemal tudi kot študijsko možnost, si resnično lahko doživljal delo na simpoziju, kot bi delal na vseh skulpturah hkrati. Bilo je resnično poučno, saj smo v razgovorih med delom in zvečer vse predebatirali in razčistili marsikateri problem. Istočasno so simpoziji prinesli novo kvaliteto, in sicer odnos obiskovalcev do dela. Vedno smo delali na javnih prostorih, kjer so mimoidoči in obiskovalci lahko opazovali nastajanje dela.” Če sodimo po delih, razstavljenih na Dunaju, je Prantla tako kakor Lenassija “kamen nagovarjal” že s svojo neobdelano obliko, zato velikokrat organske, zaobljene forme sledijo naravni danosti najrazličnejših uporabljenih kamnin. Prantl je leta 2008 obiskal Formo vivo na Seči in se udeležil retrospektivne razstave simpozijske plastike Janeza Lenassija v Piranu.

Ubiti slikarstvo, seči onkraj

A to je šele začetek razstave, ki obiskovalca popelje do značilnejših in obče prepoznavnih nadrealističnih Mirójevih del, slik, akvarelov, kipov in tudi manjših keramik. V njih je slikar s prvinsko otroško igrivostjo izrisal do skrajnosti stilizirane, preproste figure, ki spominjajo na risbe malčkov, ter jih postavil v “zrak”, v nebo, kakor namiguje naslov razstave. Miró je nekoč dejal, da mora ubiti slikarstvo, pri čemer, kakor v slikarjevi monografiji poudarja Mario Bucci, v mislih ni imel resničnega uboja slikarstva, “pač pa zdaj že izrabljeni in stereotipni mit, v katerem je prejšnje slikarstvo nadaljevalo”.

V Barceloni rojenemu slikarju, ki je kasneje živel med Parizom in Katalonijo ter se leta 1956 preselil na Palmo de Mallorca, kje je tudi umrl, je ogromno pomenila poezija. Jacques Dupin, eden njegovih največjih poznavalcev, je zapisal: “V njegovem boju zoper 'slikanje kot slikanje' mu je prav poezija omogočala, da si očisti duha in atelje. Zanj je bila poezija tista moč, s katero je lahko skozi potezo s tušem ali skozi zadušljivo gostoto svojih obrabljenih čopičev strmoglavil svet.”

Leta 2006 so Obalne galerije Piran prvič v Sloveniji gostile razstavo Mirójevih del in na ogled postavile originalne risbe, grafike in skulpture iz njegovega poznega obdobja. “Njegova poetika je posebna. Posebna je v tem, da nezavedno splavlja v vidnost sfere podobe. Znano je, da se je Miró sam pripravljal (tudi z lakoto) do določenih stanj, da je nezavedno prihajalo na dan,” je tedaj pojasnil Andrej Medved in dodal, da se z Mirójevo poetiko niso strinjali nadrealisti in dadaisti, a so v dvajsetih, tridesetih letih v Parizu vsi veliki modernisti (Braque, Picasso, Breton, Desnos, Artaud) prijateljevali.

Moč poezije na platnu

Čeprav je bil introvertiran in molčeč, njegove slike izžarevajo zgovorno živahnost, barvitost, ki še danes, tudi če sodimo po izjemnem obisku razstave v času našega ogleda, nagovarjajo široke množice občudovalcev. V Albertino prihajajo celo družine z majhnimi otroki. “Mirójevo slikarstvo zaznamujeta občutek lahkotnosti in spontanosti. Na svet gleda z brezskrbno, domala otročjo fascinacijo nad vsem. Njegov nezgrešljivi slikovni jezik je tako magičen kakor univerzalen. Lune, zvezde in kometi, oči in žuželke, ptice in ženske naseljujejo njegove slike in so med najprepoznavnejšimi sestavinami njegovih del. Mirójeva dela poskrbijo za vpogled v njegovo poetično percepcijo in interpretacijo izvirnega, kar je bistvenega za stvari, svet in vesolje,” so zapisali v muzeju Albertina.

Tamkaj so razstavo sklenili s sliko The Gold of the Azure (Zlató modre) iz leta 1967. Delo, ki s prisotnostjo na promocijskem gradivu in stopnišču v dunajski muzej zaznamuje celotno razstavo, je Miró naslikal skoraj pol stoletja po Kmetiji. Na tokratni postavitvi del iz različnih javnih kolekcij z več koncev sveta konceptualno predstavlja drugo skrajnost njegovega ustvarjalnega obzorja - nebo. Svobodo.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---