Rjovijo, se smejijo in učijo

Medtem ko so se pred izolsko cerkvijo razlegali zvoki, ki so jih iz sebe izvabljali nadebudni igralci, prelevljeni v pošasti, so pred izolskim kulturnim domom nekateri udeleženci tradicionalnih poletnih gledaliških delavnic ponavljali svoja besedila. Spet tretji so ob našem obisku ravno vlekli vrv - kajpada imaginarno. Drevi bo 28 nadebudnih gledališčnikov iz Slovenije, Hrvaške in Nemčije pod vodstvom treh mentorjev plod intenzivnega gledališkega dela v poletnih delavnicah pod okriljem JSKD predstavilo tudi občinstvu - v Kulturnem domu ob 18. uri.

IZOLA > Med tistimi, ki s pogledom obrnjenim v nebo ponavlja svojo vlogo pred kulturnim domom, je tudi Živko Beškovnik, ki je najbrž najstarejši udeleženec, a pravi, da v gledališču leta niso pomembna. “Pomembna je želja po ustvarjanju,” poudarja ljubiteljski igralec iz Celja, ki že več let prihaja na delavnice. Letos so iz njegove gledališke skupine KUD Zarja - Trnovlje Celje prišli kar trije: “Tu je vedno novo iskanje, novo spoznanje, doživetje novega, sicer splošno znanega, kar je draž in spodbuda. Ker se dogajajo pred novo gledališko sezono, jih občutim kot nekakšen adrenalin. To izobraževanje nujno potrebujemo,” pravi Živko, ponosen na svojo skupino, ki se je na Linhartovem srečanju prebila med sedem najboljših. “Med gledališčniki v Sloveniji ni meja, mi smo povsod doma,” še doda.

Obiskuje delavnico, naslovljeno Živ gledališki lik, ki jo vodi igralec Marko Plantan: “Cilj naj bi bil odkriti, kako lahko sam igralec pride od znotraj do naravnega giba, govora, kaj lahko igralec sam ponudi režiserju ... Vsak mora to poiskati pri sebi, poiskati pot, da si lahko zaupa, razviti domišljijo, razviti vlogo, jo videti od znotraj in jo nato prenesti navzven. Pot ne bo lahka - nalašč smo si izbrali Shakespeara, ker ni nobenemu blizu.” Med igralci, ki se pri tem med drugim borijo tudi z verzom, je tudi 15-letni Lovrenc Škoda iz Grosupljega, ki že igra v lokalnem gledališču. “Pri tem zelo uživam in tovrstna delavnica mi ponuja priložnost, da izpopolnim svoje znanje. Izvedel sem za veliko novih vaj, naučil sem se veliko novega - vzdušje je sproščeno, a vseeno zelo delovno,” pravi sogovornik, ki ne izključuje možnosti, da bi nekega dne igra postala tudi služba.

Uprizoriti je mogoče vse

Med vlečenjem imaginarne vrvi zmotimo 18-letno Koprčanko Heleno Šukljan, ki pravi, da bo gledališka režija njena življenjska pot: “Vsak tak seminar je vir novih izkušenj in je dober temelj za naprej. Prišla sem brez velikih pričakovanj, dobila pa ogromno: veliko delamo na interpretaciji poezije in proze ... Veliko je tudi zabavnih, hecnih vaj za sprostitev, a vse imajo globlji, domala stranski učinek, ki ga sprva ne zaznaš.”

Da je res tako, skrbi igralec Gorazd Žilavec. Pravi, da je namen njegove delavnice prikazati in osvojiti gledališki proces: “Skratka, spoznati postopek, kako priti od ideje do izvedbe nekega prizora. Zagovarjam tezo, da je mogoče v gledališču upodobiti vse - od kuharskega recepta, osmrtnice do Shakespeara, in ne zgolj dramskih tekstov. Za vajo smo denimo naredili prizor z nekaj podatki iz črne kronike. Seveda so to kratke forme in ne cele predstave.” Drugi del delavnice se posveča interpretaciji besedila. “Največ, kar lahko igralec da občinstvu, je svoja iskrenost - do vloge in do igranja. Ali na kratko: da ne 'glumiš' v najslabšem pomenu besede, temveč da na odru živiš svoj lik.”

Gledališče brez besed

Grozeče vreščanje, ki se razlega istočasno, je plod ustvarjanja v delavnici avtorskega gledališča. Obiskuje jo več tujcev. “Od običajnega gledališča se razlikuje po tem, da se ne ustvarja z dramskim besedilom, ki ga običajno prevzame režiser in ga postavlja s pomočjo izvajalcev, temveč so vsi izvajalci obenem tudi avtorji,” pravi hrvaška dramaturginja Maja Sviben, ki delavnico vodi s hrvaško teatrologinjo Ivo Milley. Poudarja, da to zvrst gledališča zelo pogosto ustvarjajo z osebnim gradivom: “Izvajalci imajo določeno vlogo, ki izhaja iz zasebnosti, in tako postanejo avtorji.” Milleyjeva opaža, da je večina kajpada vajena ustvarjati po besedilu: “Ko zdaj vidijo, da lahko nekaj sami ustvarijo, se zdi, da jim to na neki način več pomeni, ker so prizoru dali svoj osebni pečat.”

35-letna Naemi iz Nemčije je zaposlena v kulturnem centru, kjer imajo različne ljubiteljske gledališke skupine. “Mednarodno okolje je odlično za soočanje z drugimi pogledi na gledališče. Prišla sem, ker se delavnica veliko posveča telesu in gibu ter postopku ustvarjanja predstave brez dramskega besedila. V Nemčiji je bolj popularno ustvarjanje z besedilom in velik poudarek je predvsem na glasu in izgovorjavi. Pri naših skupinah denimo opažamo, da imajo čisto vsi udeleženci težave s telesnostjo, z rigidnostjo. Tipično nemško, mar ne?” se pošali sproščena in prav nič rigidna sogovornica.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---