Raziskuje duhovne pokrajine

Tri desetletja ustvarjanja z razpoznavnimi umetniškimi obdobji, dolgimi po deset let, se razgrinjajo na razstavi akademske slikarke Jane Dolenc, ki bo v Tolminskem muzeju na ogled do konca tega meseca.

TOLMIN > Poudarek je na zadnjem desetletju, ko pozornost usmerja v duhovno pokrajino, v raziskovanje simbolike v likih, iskanje arhetipov, ki jih prepoznavajo vse kulture.

“Razstava prinaša moje okrogle obletnice. Tri deset-letja slikarskega dela, ki se nekako prelivajo v cikluse, trajajoče po deset let, pa tudi sama imam letos okroglo obletnico,“ je pojasnila Jana Dolenc, ki je svoje slike prvič postavila na ogled leta 1984 v takratnem Domu JLA, ko je kot 20-letnica študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1988 pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec tudi uspešno diplomirala.

“Med temi tremi opusi je bilo vmes še mnogo krajših raziskovalnih obdobij, toda ti trije ciklusi prevladujejo. Spreminjam se. Nisem med tistimi, ki vztrajajo v isti smeri zaradi všečnosti na trgu,” pojasnjuje Dolenčeva.

Okno v Otlici

Morda je bila vmes življenjska zrelost, toda pred leti se ji je ob opazovanju naravnega okna v Otlici na Sinjem vrhu zgodil premik. “Sedela sem pred tem naravnim oknom, ki je bilo delno osvetljeno in delno zatemnjeno, in začutila sem jin in jang. Že prej so me privabljala drugačna okna, arhitekturna, v podstrešjih starih hiš, s križi, ker naj bi s tem bog hišo obvaroval. To je bilo izhodišče za raziskovanje simbolike v arhitekturnih likih, v iskanju arhetipov, ki jih razumejo vse kulture,” zdajšnjo umetniško pot pojasnjuje slikarka. V oknih je zaznala nekakšen prestop v duhovno pokrajino, v drug svet.

Slikarska tehnika s pogledom v globino

Duhovno raziskovanje nadgrajuje s slikarsko tehniko. “Na slike nanašam barve, jih odstranjujem in s tem poskušam pričarati pogled v globino.” Kot pravi Dolenčeva, v zadnjem obdobju tudi simbolne oblike izginjajo, ostaja zgolj simbolna pokrajina s pogostimi horizontalnimi črtami, kar gledalca poveže z naravo, z linijo zemlje in horizonta. Možna je tudi drugačna razlaga. “Črte simbolično predstavljajo nalaganje zgodovine, povezavo s predniki, s primitivnimi elementi iz zgodovine, ki jih poznamo na podlagi izkopanin.”

Kamen povezuje

Jana Dolenc v zadnja dela vključuje tudi realistično izrisan kamen. “Vleče me v prvi opus Voda in kamen, toda bolj imaginarno. V moji duhovni krajini se kamen pojavlja kot opomin na našo povezanost z materialnim svetom. Zame osebno pa pomeni povezanost z okoljem, od koder izhajam.”

Jana Dolenc, ki z družino živi v vasi Kamno, je z domačim okoljem tesno povezana. Po poroki je sicer deset let živela na Nizozemskem, potem pa se je leta 2003 z družino vrnila v domače kraje. Tudi v času bivanja na Nizozemskem je bila povezana s Slovenijo. Ilustrirala je številna slovenska knjižna dela, za različne naročnike je izdelala slike na steklo in stenske poslikave. V sodelovanju z etnologinjo Marijo Makarovič je ustvarila številne ilustracije, vezane na lokalno zgodovino in oblačilno kulturo.

Kot ugotavlja Anamarija Stibil Šajn, je Nizozemska Dolenčevo usmerila v človeško figuro in v odnos med spoloma. Zaposlovala jo je tudi tehnika akvarela, s katero je razkrila izjemno koloristično senzibilnost. Še pred vrnitvijo jo je zapeljala glasba in jo popeljala v preteklost domače pokrajine vse do najstarejšega glasbila, koščene piščali v jami Divje babe. Slike, ki so nastale s prelivanjem zvoka v barve, navdušujejo.

Dolenčeva ne ve, kakšna pota bo ubrala njena ustvarjalnost: “Kdo ve, kako se bo nadaljevalo, kam bo prehajalo in kako se bo izteklo. Ustvarjanje je večno iskanje.” Je tudi iskalka lokalnih slikarskih talentov, saj je kot mentorica vpeta v delovanje društev slikarskih amaterjev, ki jim posreduje znanje v Posočju in tudi v Renčah: “Mentorsko delo mi je v veliko veselje, hkrati pa tudi sama veliko pridobivam. Lepo je videti, kako slikarji napredujejo.”

Razstava je prodajna. Na vprašanje, ali slikar v našil logih lahko od slik živi, Dolenčeva pravi, da je takih malo.

NEVA BLAZETIČ

---