Radoživ do smrti

“V obraz je bil lep fant, v život čokat in v hoji racàv. V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji. Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega.”

PREM > Tako se je Dragotina Ketteja (1876-1899) spominjal njegov prijatelj in soustvarjalec slovenske moderne Ivan Cankar, prepričan, da nas je s Kettejevo smrtjo zapustil “največji talent, kar smo jih imeli od Prešerna pa do danes”.

Zakaj je Kette v svojem stihu živ tudi danes, na svoj 140. rojstni dan, smo povprašali njegova rojaka in odlična poznavalca.

Hudomušen in globok

Odrasla je na Premu, kamor se pogosto vrača, in doktorirala je iz literarne vede, torej se s Kettejem srečuje tako v svoji vasi kakor stroki. Dr. Urška Perenič (1982), predavateljica na oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, je v vodniku Slovenska pisateljska pot (2013) poskrbela tudi za poglavje o rojaku: bralca popelje po Kettejevi življenjski in ustvarjalni poti od njegovega rodnega Prema do Zagorja na Pivki in Košanske doline - v vseh treh krajih je učiteljeval pesnikov oče Filip - ter Trnovega pri Ilirski Bistrici, kjer je Dragotin imel sorodnike po materi, pa Novega mesta, kjer je zaključil gimnazijo in se usodno zaljubil v Angelo Smola, Trsta, kjer je služil vojaški rok in zbolel, ter nazadnje ljubljanske Cukrarne, kjer se je družil z glavnimi predstavniki slovenske moderne in pri komaj 23 letih umrl, ne da bi dočakal izid svojih Poezij, ki so leta 1900 izšle v redakciji Antona Aškerca.

“Zame je Kette nedvomno tip temperamentnega, vedrega, tudi hudomušnega poeta,” pravi Urška Perenič. “Tak se na primer kaže v pesmih Aj, ta lepa krčmarica in Tam zunaj je sneg.” Navaja slikovit opis njegovega novomeškega sošolca in Postojnčana Alojza Kraigherja, ki se je Ketteja spominjal kot zmeraj veselega in nasmejanega, a zelo nemirnega in živčnega fanta, ki je bil tako po telesu kakor po duhu daleč pred vrstniki: “Vsi smo bili še negodni, skoraj mlečnozobi paglavci, on je bil že mož s košatimi, svetlimi brki, pisal je pesmi, povesti in celo romane.”

Bil je tudi poet izjemne človeške in filozofske globine ter estetske dovršenosti, poudarja Urška Perenič: “Razpon njegove ljubezenske tematike je izjemno širok, sega od duhovne do čutne. V njegovem opusu najdemo tudi miselno poezijo, pomembna pa je tudi oblikovna in slogovna izoblikovanost njegove pesmi. Ta sega od prvin ljudske pesmi do sonetne oblike, ki je modernizirana.”

Še posebej ljub ji je sonet Zakaj sem bil v kapiteljnu. “Gre za novomeško kapiteljsko cerkev, v kateri se je Kette zaljubil v Angelo,” pojasnjuje in spomni, da sta se v cerkvi navsezadnje zaljubila tudi Prešeren in Petrarka. Rada se vrača k ljubezenskemu ciklu Na molu San Carlo, ki ga je Kette ustvaril med služenjem vojaščine v Trstu, k Črnim nočem, ki so bile kakor več njegovih pesmi objavljene v Ljubljanskem zvonu in kjer se pesniški jaz zave prepada med “vtopljenostjo” v čarobne sanje in peklom razuma (na zemlji), pa seveda k ciklu Moj Bog z nedogmatično, subjektivno, moderno religioznostjo: “Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, / da v slednjem žarku, plámenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.”

Ne smemo pozabiti niti na ustvarjalnost za najmlajše, kjer Kette na nevsiljivo in zabavno deli življenjske nauke, denimo v pesmih Vrabec in lastovka, Muha in pajek, Srna in orel, še opozarja literarna zgodovinarka in napoveduje, da bo septembra na Premskih srečanjih pripravila Ketteju posvečen simpozij: “Nastopilo bo nekoliko manj razpravljalcev, vendar simpozij želi biti tematsko širok. Ketteja in njegovo ustvarjalnost bomo skušali osvetliti z različnih strani, program bomo obogatili tudi z branji pesmi in glasbenimi nastopi, načrtujemo pa seveda tudi izid zbornika z referati.”

Smrt v bedi, pogreb v blišču

Na simpoziju bo kajpada nastopil tudi Silvo Fatur, slavist, upokojeni učitelj in avtor učbenikov za pouk književnosti, pred 81 leti rojen v Zagorju, kjer je Kette preživel kar deset let. “Skoraj pol svojega kratkega življenja,” se trpko nasmehne Fatur, ki je Kettejevo življenje z zgodovino svoje vasi prepletel v knjigi Oče in sin in Zagorski zvonovi, leta 2005 izdani pri koprski založbi Libris.

Ugotavlja, da ima Kette - mimogrede, nekateri domnevajo, da je potujčeni zapis priimka ohranil, ker zveni bolj svetovljansko, všeč pa mu je bilo tudi, da v nemščini pomeni verigo ali verižico - pravzaprav tri rojstne kraje: rodil se je na Premu, a že pri njegovih treh letih se je družina preselila v Zagorje, mnogo dni pa je preživel v Trnovem pri Ilirski Bistrici, odkoder je bila njegova mati Ana Valenčič.

“Prem ga ni zaznamoval,” pravi Fatur. “Tja se niti ni vračal. Enkrat je obiskal polsestro, že v mladeniških letih, medtem ko je v Zagorje prihajal pogosto, tudi po očetovi smrti, k mačehi, s katero se je lepo razumel.”

Med zadnjimi poletnimi počitnicami je v Zagorju napisal ogromno, tudi najpomembnejše cikle. “Včasih rečejo 'kakor bi slutil prezgodnjo smrt', česar pa tu ne moremo trditi,” opozarja Fatur. “Kette do svoje zadnje ure ni hotel verjeti, da je usodno bolan. Malo pred smrtjo je s posredovanjem Antona Aškerca svoje delo zapustil Podpornemu društvu za slovenske študente, kar posredno dokazuje njegovo živo željo, da bi šel na Dunaj, kjer sta bila že Župančič in Cankar in kamor je šel za krajši čas tudi Murn. Kette je bil prepričan, da bo na Dunaju našel tudi nova pesniška pota.”

Najgloblja je bila njegova vez s Cankarjem. Ta je po prijateljevi smrti ostro kritiziral Aškerčevo izdajo Kettejevih Poezij. “Cankar je bil zelo strupen, včasih tudi krivičen,” pravi Fatur. “Nam je pa ohranil opis Kettejevega pogreba, ki nas vsakič znova preseneti. Pesnik je umrl v hudi bedi, potem pa ga je na zadnjo pot pospremilo pol Ljubljane, tudi visoka gospoda in vsi trije duhovniki v fari!”

Kettejev opus, v katerem najdemo tudi znamenito pravljico Šivilja in škarjice, pozneje uglasbeno pesem Na trgu in še marsikaj, ni nujno že zapečaten, je prepričan Fatur in upa, da bomo odkrili še kaj, kar velja za izgubljeno.

Sam je pred dvema desetletjema napisal scenarij za dokumentarni film Dragotin Kette - pesnik ljubezni in človeške pokončnosti, vendar s portretom, nasilno stlačenim v 20 minut, ni bil zadovoljen. “Tam je bila predstavljena samo klasična, pretežno temna pesnikova podoba,” se spominja. Da bi jo uravnotežil s svetlejšim polom, se je pozneje zagrizeno lotil knjižnega izbora Sem fantič bil mlad, ki je z njegovo spremno besedo leta 2006, ob 130. obletnici Kettejevega rojstva, izšel pri Librisu.

Humor, kakršen kipi pri Ketteju, je dragocen, ker je v slovenski poeziji zelo redek, poudarja: “Kdor Ketteja povezuje samo s sonetom Na otčevem grobu in z njegovo žalostno usodo, povsem zgreši bistvo. Že res, Kette je pri dvajsetih, enaindvajsetih letih pisal zelo globoke pesmi, segal v filozofijo in intenzivno razmišljal o bogu, a njegov svetlejši, radoživi pol celo prevladuje nad temnejšim, od vsega začetka pa do zadnjega diha.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---