Radikalna in tipično sodobna

Simono Semenič, uveljavljeno dramatičarko, doma iz Ajdovščine, odlikuje radikalna dramska pisava. Njena dela uprizarjajo na odrih domačih in tujih gledališč. Za dramsko besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije je predsinočnjim na 45. Tednu slovenske drame prejela že tretjo Grumovo nagrado, uprizoritvi, ki je nastala po njeni drami 1981, pa je žirija prisodila Šeligovo nagrado.

KRANJ > Dramske tekste Simone Semenič v svetu slovenske dramatike pogosto opisujejo za netipično dramske. Pravijo, da se njen slog pisanja izmika utečenim strukturnim normativom in vzpostavlja novo, prepoznavno avtorsko narativnost. Ena najbolj plodovitih slovenskih dramatičark pa odgovarja, da so njena besedila “čisto tipična sodobna dramska besedila, kakršna se danes pišejo po svetu.”

Kaj počne sedem kuharic?

Žirija je v utemeljitvi Grumove nagrade med drugim zapisala, da je besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije kljub težki tematiki napisano lahkotno, duhovito in tekoče ter ponuja pravi uprizoritveni izziv. Simona Semenič ga je napisala po naročilu ravnateljice Mestnega gledališča ljubljanskega, Barbare Hieng Samobor, posvetila pa spominu na tri izjemne ženske: aktivistko Sophio Magdaleno Scholl, revolucionarko Sofijo Perovskajevo in matematičarko Marie-Sophie Germain.

Dramsko dogajanje je postavila med sedem kuharic, sedem pričevalk človeške zgodovine - te pripravljajo hrano za vojake, ki se bojujejo na fronti. Medtem ko lupijo krompir in komentirajo dogajanje, se nam razpre vsa beda človekove nravi in vojnega časa ...

Drama obsoja vojno, konformizem in eliminacijo ljudi, ki s svojim delovanjem izstopajo iz povprečja: “Tekst govori o družbi, v kateri živimo, ki je polna nekih birokratskih, političnih in podobnih nesmislov ter o posameznikih, ki skušajo preseči to miselnost in pasivno držo, a jim ne uspe,” je o vsebini za STA povedala Semeničeva.

Nagrajena drama bo na odru MGL premierno zaživela septembra letos. 24. aprila bodo v Mali Drami krstno uprizorili njeno delo medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti, trenutno pa Simona Semenič piše dramsko besedilo, ki so ji ga naročili v Slovenskem mladinskem gledališču.

Simoni Semenič (1975) je končala študij dramaturgije, tri leta vodila Gledališče Glej in festival PreGlej. Prvo Grumovo nagrado je prejela leta 2009; takrat je žirija ob njenem delu 5fantkov.si nagradila še dramo Žanine MirčevskeKonec Atlasa. Leto pozneje so priznanje za najboljše slovensko dramsko besedilo prejela tri dela: ob drami 24 ur Simone Semenič še TotenbirtIva Prijatelja in Grobnica za PekarnoIva Svetine.

1981 - posvečeno Ajdovščini

Posebej je vesela, da je predstava, nastala po njenem tekstu 1981, na 45. Tednu slovenske drame dobila Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev.

Navdih za predstavo, ki jo je režirala Nina Rajić Kranjac, izvedla pa Gledališka skupina mladih/AGRFT in Gledališče Glej, je Semeničeva dobila v svojem rojstnem mestu.

V Ajdovščini sicer ne živi že dve desetletji, se pa tja redno vrača. Pravi, da je to njeno mesto in da jo je zaznamovalo, zato je dramo 1981 tudi posvetila Ajdovščini, tamkajšnjim prijateljem in družini. Kot je povedala za STA, na vprašanje, kakšen je dandanes položaj slovenskega dramatika, nima enoznačnega odgovora: “To ni vezano na profil dramatika, ampak je vprašanje, kakšen status kdo ima, ali je zaposlen ali samozaposlen. Nekateri so zaposleni in so zraven še dramatiki, kar ni mogoče primerjati z nekom, ki se preživlja le z dramatiko.” Če obstaja redna zaposlitev za režiserja, Semeničeva ne vidi razloga, zakaj ne bi obstajala tudi za dramatika.

Prepričana je, da dramatiki v Sloveniji nimajo dovolj veljave. Prav v Tednu slovenske drame in trudu Prešernovega gledališča Kranj pa vidi velik pomen promocije za dramatike in dramatiko. “Če je slovenska dramatika uprizarjana v tujini, je to izvrsten izvozni artikel, če si sposodim izrazoslovje s področij, ki so mi priskutna,” je še poudarila.

MI, STA

---