Proti sprejemanju nesprejemljivega

“Ne želim šokirati, vzbuditi želim sočutje,” je misel svetovno znanega (proti)vojnega ameriškega fotografa Jamesa Nachtweya (1948), ki je že pred mnogimi leti s svojim delom vojnam napovedal vojno. Njegova dela, zbrana na bogati pregledni razstavi Priča, so do srede avgusta na ogled v galeriji Cankarjevega doma.

LJUBLJANA > Afganistan leta 2001, Ruanda leta 1994, Gvatemala leta 1983, Romunija leta 1990, atentat na newyorška dvojčka leta 2001, Izrael in Palestina leta 2002 ... in nenazadnje nam vsem najbližji Balkan in naša vojna, ki jo je ameriški fotograf James Nachtwey spremljal med letoma 1993 in 1999. Izbor, ki ga je opravil kustos Alain Mingam, prav tako priznani fotograf in podpredsednik svetovne organizacije Reporterji brez meja, prinaša tako fotografije vojnih prizorišč, groze, ki jo prinaša sovraštvo med ljudmi, kakor tudi pričevanje o posledicah, ki jih vojne pustijo za seboj. Žalost in žalovanje, a tudi revščino, lakoto, bolezni ...

Njegove fotografije, črno-bele in barvne, ki so na različnih koncih sveta nastajale več kakor trideset let, kajpada najprej pretresejo in presunejo ter dokazujejo, da je človek bitje, ki se iz svojih napak bolj malo nauči.

Obseden z vprašanjem vojne

Obenem ima obiskovalec pred očmi paradoksalen preplet pretresljivih, vendar obenem premišljeno estetskih podob - in tu je že spoznanje, da je ima Nachtwey poseben dar: tudi v najhujših razmerah zmore ohraniti prisebnost, miren pogled in roko. A to ni vse: fotograf, ki je dvakrat prejel najprestižnejšo nagrado World Press Photo, je nasprotnik teleobjektiva in večinoma uporablja 35-milimetrski objektiv, kar pomeni, da se mora fotografiranim objektom izjemno približati, zato se nemalokrat znajde dobesedno sredi strelov in bombnih eksplozij. In ko zanj v medijih zapišemo, da gre za (proti)vojnega fotografa, s tem mislimo prekleto resno; grozote beleži v prepričanju, da lahko fotografije močno presunejo in spremenijo, spremenijo njegov pogled in ga ozavestijo o nesmiselnosti vojn.

“Od vsega začetka je ostal neomajen v svojem poslanstvu, da 'vojni napove vojno',” poudarja kustos Mingam in dodaja, da Nachtweyevo delo ne kaže znakov izčrpanosti ali imunosti za grozote in tragedije, ki bi očitno spodkopavali silovitost njegovega pričevanja ali ga morda izpostavili obtožbam, da človeško tragedijo izkorišča za lastno korist: “Vprašanje vojne ga dobesedno obseda, nekateri v fotografovem odzivu nanjo vidijo odtenek namerne naivnosti. Fotografov odnos je neoporečen in njegov pristop k preciznemu kadriranju podob nepopustljiv.”

Fotografija, ki lahko spreminja ljudi

Fotograf, ki pravi, da mu kot pričevalcu grozot znova in znova poka srce, je prepričan, da delo vojnih fotografov nagovarja bralčeve najpristnejše nagone. “Nagovarjamo velikodušnost, sočutje, občutek za prav in narobe, občutek za identifikacijo z drugimi - na človeški ravni, čezkulturno, onkraj meja narodnosti -, in morda še najpomembnejše, nagovarjamo k zavračanju sprejemanja nesprejemljivega,” je Nachtwey, sicer Timesov fotograf od konca sedemdesetih let, dejal ob letošnjem prejemu nagrade za življenjsko delo ameriškega združenja urednikov revij. Poudaril je: “Ko se zavest mase razvije v skupni občutek vesti, spremembe niso zgolj možne. Postanejo neizogibne.”

Razstava, ki jo je Cankarjev dom priredil v sodelovanju z Zavodom za promocijo fotografije in Galerijo Fotografija v Ljubljani v okviru festivala Slovenia Press Photo, prinaša Nachtweyevo fotografija in njegov življenjski optimizem prvič v ta del Evrope. Po štirih letih prizadevanja domačih prirediteljev je fotograf junija tudi obiskal Ljubljano in se s predavanjem predstavil slovenskemu občinstvu.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---