Priznajmo si: Smo v vojni!

Marcel Štefančič ml., dobitnik letošnje Rožančeve nagrade za esejistiko, v svojem nagrajenem delu Kdor prej umre, bo dlje mrtev razkriva ozadja in akterje nezavidljivega stanja, v katerem je zadnja leta Slovenija. “Napadeni smo in vse kaže, da vojno izgubljamo,” napoveduje nadaljevanje literarnega razkrivanja družbenih manipulacij.

Marcel Štefančič ml. razkriva  anomalije današnjega časa Foto: Bogdan Macarol
Marcel Štefančič ml. razkriva anomalije današnjega časa Foto: Bogdan Macarol

SEŽANA > “Čeprav ne s tanki in puškami je Slovenija že nekaj let v vojni. Ta se bije na ekonomskem področju in vse kaže, da jo bomo izgubili brez enega izstreljenega strela,” je Marcel Štefančič ml. pred dnevi na pogovornem večeru v sežanski Kosovelovi knjižnici številnemu poslušalstvu nalil čistega vina. “Zadnjih šest let sem intenzivno bral knjige s tega področja - internet je glede tega manj zanesljiv, saj ti da le fragmente slike - mnogo sem se pogovarjal tudi s poznavalci iz tujine in spoznanja sem prelil v to knjigo,” je opisal razloge za nastanek knjige 21 esejev o slovenstvu v času krize, poimenovane Kdor prej umre, bo dlje mrtev.

Prisvajanje vsega pod krinko krize

V njej razkriva namene novodobnih mednarodnih finančnih klik z domačimi pomagači, ki zagovarjajo sebi prirejeno tezo, da sodobna družba ne obstaja več, temveč da so aktualni le še posamezniki ter da je mogoče vse sprivatizirati, saj naj bi bil trg najboljši regulator gospodarstva. “Dejansko si pod krinko finančne krize in umetno povzročenega šoka ter vsakodnevnega usmerjanja pozornosti na marginalne teme, ki ljudem odvračajo pozornost od mnogo pomembnejšega zakulisnega dogajanja, počasi prisvajajo vse,” je bil neposreden Štefančič.

“Politični teoretiki so se motili: kapitalizmu ne sledi komunizem, saj je bil svet, ki mu pripadamo, dejansko porinjen v novodobni srednji vek, marsikje v svetu tudi niso daleč od ponovnega sužnjelastništva,” je izzval kisle nasmeške pri poslušalcih in nadaljeval: “Ideja o varčevanju ne velja za vse enako. Medtem ko morajo nekateri delavci v Sloveniji preživeti s 600 evri, si lastniki kapitala prisvajajo njihov dejansko večji zaslužek, s katerim še naprej veselo privatizirajo, tudi ob pomoči naših bank, dokler imajo še kaj, od šolstva, zdravstva, infrastrukture do naravnih virov, kot je voda.” Štefančič, ki je po izobrazbi magister filozofije, preživlja pa se kot filmski kritik, televizijski voditelj in publicist, je še poudaril, da so določene vrednote nad trgom. Tega se začenja zavedati čedalje več ljudi tako v tujini kot doma, za kar so pripravljeni dati tudi svoj glas.

Ker slovensko gospodarstvo po propadu mnogih velikih temelji na malih in srednjih podjetjih, bi morali vso energijo umeriti v pomoč zanje. “Ker se to ne dogaja in smo vsak teden manj gospodarji na svojih tleh, se mi je ob tem prisilnem puščanju krvi na obroke do končne smrti zdel izbrani naslov knjige več kot primeren,” je še utemeljil izbiro nenavadnega naslova.

Z eseji ni treba soglašati

Na dogodku, ki ga je povezovala predsednica žirije za Rožančevo nagrado Ignacija Jarc Fridl, je bila dana beseda tudi udeležencem. Mnogi so soglašali z ugotovitvami in se zavzeli za spremembe na bolje. “Ker že vse obvladujejo, bo to do njih prišlo šele takrat, ko se samim kapitalistom kapitalizem v sedanji obliki ne bo več izplačal. Ideja o nekem novem socialnem dogovoru med njimi, državo in ljudmi je zato iluzija, saj je očitno, da še nismo na dnu krize in da tretji val privatizacije, ki smo mu priča v Sloveniji, še ni dokončan,” je bil Štefančič črnogled.

Kot mojster pisane besede pa je odločen, da bo z razkrivanji nepravilnosti še nadaljeval, med drugim tudi s pisanjem esejev. “Njihova naloga je, da ljudi spodbudijo k razmisleku. Z njimi se ni treba strinjati, saj niso spis za vernike,” je še nakazal, od kot tako veliko zanimanje za nagrajeno delo, ki je šlo v ponatis in za katerega se je potrebno v knjižnicah postavili v čakalno vrsto.

BOGDAN MACAROL


Najbolj brano