Priprdel je iz pozabe

Pavel Knobl, ki se je rodil leta 1765 v Orehku pri Postojni, je delal kot učitelj in cerkovnik-orglar. Zelo rad je imel besede - zložil je več kot dvajset cerkvenih pesmi in jih tudi uglasbil, prevajal je, še posebej strastno pa je pesnil o vsakdanjih rečeh - od prešuštva, krompirja do - prdca.

Odpri galerijo

OREHEK > Prav prdec je verjetno najbolj pripomogel, da o Knoblu ne govorimo kot o avtorju prve posvetne tiskane pesniške zbirke na Slovenskem, da ga ne najdemo v učbenikih in da ob njem še vedno nekoliko miži tudi slovenska literarna zgodovina. Krivico popravljajo njegovi sovaščani: ob 250. letnici Knoblovega rojstva so izdali zbornik, ponatisnili njegovo edino pesniško zbirko in v sodelovanju z Notranjskim muzejem pripravili stalno razstavo, ki je na ogled v Kulturnem domu Orehek.

Kakšen človek je bil Pavel Knobl (1765-1830)? Kaj ga je zanimalo, kaj gnalo? Zakaj se o njem ne učimo v šoli? Zakaj je ostal zamolčan? “Zdi se, da sta bili v njem dve osebi: en vesel Pavel, ki je rad pisal hecne pesmi in en resen Knobl, ki je učil otroke po različnih krajih tedanje Kranjske, prevajal in skladal cerkvene pesmi,” meni Dragana Čolić, urednica zbornika in gonilna sila pionirskega projekta, ki želi celovito predstaviti Knoblovo delo in življenje ter njegov prispevek k slovenskemu jeziku in kulturi.

Projekt Od Pavla Knobla skovano je ob dragocenih in pomembnih odkritjih o pesnikovem življenju in delu prinesel tudi Knoblovo podobo. Za Knoblom namreč ni ostal noben portret, zato so organizatorji za sodelovanje pri projektu prosili še enega domačina. Slika, s katere v gledalca zre na prvi pogled resen mož s toplimi in radovednimi očmi, za njim pa se razprostira pogled na Orehek (na fotografiji), je delo akademskega slikarja Darka Slavca, ki je ob tem izdelal tudi Knoblov portret s svinčnikom. Duhovite in hudomušne ilustracije Knoblovih pesmi, ki so objavljene v zborniku, pa je narisal slikar iz Postojne, Gorazd Koščak.

O prvorojencu kmeta Jožefa in njegove žene Katarine, ki se je rodil 24. januarja 1765, umrl pa je leta 1830 v Tomaju, kjer je tudi pokopan, smo doslej vedeli zelo malo. Pravzaprav bolj ali manj to, da je leta 1801 v Kranju izdal Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi in da je Valentin Vodnik (1785-1819) v svoj izvod Knoblove zbirke zapisal “bukve iz Krajna, polne drekanja.” In s tem zapečatil Knoblovo pesniško usodo; po tem namreč ni več ničesar izdal. Pristal je v slepem črevesu slovenske literarne zgodovine, za prvega avtorja, ki je izdal posvetno pesniško zbirko na Slovenskem pa je obveljal Vodnik s svojimi Pesmimi za pokušino; izšle so leta 1806.

Ni bil vrhunski, a je pomemben

Na sobotni prireditvi Od Pavla Knobla skovano, ki sta jo pripravila Krajevna skupnost Orehek in tamkajšnje Športno-kulturno društvo, pa sta življenje in ustvarjanje Pavla Knobla naposled dobila jasnejše obrise. Občinstvu, ki je do zadnjega kotička napolnilo Kulturni dom, so Knobla približali avtorji prispevkov v zborniku. Dr. Vojko Gorjanc z ljubljanske Filozofske fakultete, pravi, da je težko zanesljivo trditi, zakaj je Knobl ostal spregledan. Predvideva, da je k temu pripomoglo predvsem to, da je bil samouk in ni bil del takratne “visoke” kulture: “Kulturni krog, zbran okrog Žige Zoisa, si je prizadeval za kultiviranje prostora, Knobl pa je pisal o povsem drugačnih rečeh, predvsem pa je bila vsebina njegovih pesmi v nasprotju s takratno katoliško moralo.”

Odkritja in ugotovitve, ki so zbrane v zborniku, so predstavljene tudi na razstavi. Stalna razstava bo na ogled v Kulturnem domu Orehek, avtorji pa so jo pripravili v sodelovanju z Notranjskim muzejem, kjer bo gostovala konec novembra, ko bodo tam pripravili tudi predavanje o Knoblu.

Knobl je pisal v bohoričici in v jeziku, ki je bil v njegovem času še precej regionalno obarvan. In čeprav ni koval vrhunskih verzov, je njegovo delo izredno pomembno, ocenjuje Gorjanc: “Zavedati se je treba, da je oral ledino, da je ustvarjal iz nič oziroma ob skoraj zanemarljivi slovenski posvetni pesniški tradiciji.” So bile pa Knoblove pesmi med ljudmi izjemno priljubljene: “Znal je nagovoriti preprostega človeka, težko rečemo, da bralca, bolj poslušalca, saj je bila v tistem času pismenost izjemno nizka,” je še pojasnil Gorjanc, vesel, da delo njegovega prezrtega sovaščana s prizadevanjem društva in krajevne skupnosti ter znanstvenikov in umetnikov, ki so sodelovali pri projektu, dobiva mesto, ki mu pripada.

Očitno je prav goreč moralizem Slovencev precej pripomogel, da je Knobl dokaj dobro skrit še danes. Leta 1990 sta Marjan Dolgan in Miran Hladnik Knoblovo pesem Od prdca sicer uvrstila v Antologijo slovenske pornografske poezije in pripomogla, da je za Knobla izvedel marsikdo, četudi ni soglašal, da je prdec nekaj, kar sodi v pornografijo.

Kako je bila videti prva in edina Knoblova pesnišla zbirka, si lahko ogledate tu. V svoj izvod knjižice je Valentin Vodnik (1785-1819) zapisal “bukve iz Krajna, polne drekanja.”

“Tipično slovenska zbirka”

Med tistimi, ki si vztrajno prizadeva za Knoblovo destigmatizacijo je tudi stand-up komik in prevajalec Boštjan Gorenc-Pižama, ki ga pogosto omenja v intervjujih, o njem pa rad kakšno reče tudi na literarnih srečanjih po osnovnih šolah. Za ponatis zbirke Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi - Od Pavla Knobla skovane inu Krajncam za spomin dane, ki ga je izdala Krajevna skupnost Orehek je napisal “uvodne takte”. “Nihče ga noče postavljati na piedestal vrhunskega slovenskega pesništva, je pa zagotovo neobhodni temeljni kamen, na katerem so se razrasle mogočne stavbe našega jezika,” je dejal Pižama, prepričan, da imajo ljudje pravico slišati, “kaj smo imeli pred raznimi Dramili in preden je Prešeren mojstrsko slovenščino prelil v rime.”

Knobla bere in doživlja kot pesnika, ki je želel kratkočasiti, razveseljevati. In kot pronicljivega možakarja, ki je dobro “prečital” Slovence. “To je res tipično slovenska zbirka, še iz Hrvatov se norčuje,” je navrgel med krohotom občinstva. V spremni besedi k ponatisu pa se je pozabaval s primerjavo med verzi iz Vodnikovega Dramila in refrenom Knoblove najbolj razvpite Od prdca: “Šele ko se zaveš, da v prvi slovenski posvetni pesniški zbirki niso odzvanjale rime, da je naša zemlja zdrava in pridnim nje lega najprava, marveč da nas je pesnik pozval, naj napnemo fagot in prdimo povsod, namreč lahko v celoti dojameš vse nianse slovenskega, trenutni položaj pa postane kristalno jasen.”

Posebna zvezda

Ponatis pesniške zbirke med bralce prihaja prepisan v “našo pisavo”, gajico, pa tudi s pomembnim pripomočkom - slovarjem težje razumljivih besed. Pripravila ga je Maja Žorga Dulmin, ki v zborniku piše o Knoblovem jeziku, zgodovinarka in germanistka dr. Tanja Žigon predstavi Knoblov čas oziroma tedanjo družbo. “Živel je v času, ko so Kranjsko zaznamovale temeljne prelomnice: terezijansko-jožefinske reforme, Napoleonske vojne in Dunajski kongres in v socialnem okolju, ki ga predstavljajo kmetje in obrtniki,” je na predstavitvi povedala raziskovalka.

V zborniku pa svoj prispevek zaključuje z mislijo, da je bil Knobl prav posebna zvezda na kranjskem razsvetljenskem nebu in mož, ki si je upal v času, ko je kulturni utrip krojila predvsem klerikalna izobražena elita, slediti svojim idealom: “Vztrajno, radovedno, zvedavo, skoraj naivno je dokazal, da lahko tudi mali človek zapusti svoj pečat - za vedno.”

Orehovci so z velikim zanimanjem prisluhnili tudi Andreju Smerduju, ljubiteljskemu zgodovinarju, ki se je poglobil v arhive in stare listine ter raziskoval Knoblov rod in obiskovalcem in bralcem približal tudi Orehek tistega časa. Ponos današnjih prebivalcev vasi pod Vardo pa je ubesedila orehovška ljubiteljska pesnica Ana Horvat. Knoblu na čast je napisala pesem, ki je prav tako objavljena v zborniku.

Ambiciozen in pomemben projekt Od Pavla Knobla skovano z zagnanostjo, trudom poglobljeno in strokovno Pavla Knobla umešča v prostor in čas ter opozarja na njegovo vlogo in pomen. Orehovci so tako svojemu sovaščanu postavili svojevrsten spomenik, projekt pa je pomembno raziskovalno delo, ki se ga lahko razveseli tudi stroka.

MAKSIMILJANA IPAVEC

Od prdca

Tukej moram naprej zamerkat, de v eni tovaršiji perdet je vender vselej nespodobnu. Kdor tedej za volo zdravja perdca zaderžat nesme, nej ga saj s kašlenjam in vsekavanjam sprejmi, de se ne bo slišal.

SOLO

Kdor enga jetnika

iz ječe spusti,

ga hvala velika

povsod obleti.

Vsak človek jima

jetnika doma,

prdec mu je ime,

Ah nej li vun gre!

ZBOR

Napnimo fagot,

prdimo povsod,

Tiberju na čast,

k'je dal to oblast!

SOLO

Naš' starš dobra dela

še nejso poznal,

sapo, k'je bla zrela,

so v čevah držal'.

Tiberjus je bil

ta prvi, k'je učil,

de žiher cel svejt

zna glasnu perdet.

ZBOR

Napnimo fagot,

prdimo povsod,

Tiberju na čast,

k'je dal to oblast!

SOLO

Arcat se poflisa

nu vsakmu povej,

de prdec se skisa,

če vunkej ne gre.

Prav': Noter ni zanj,

prostor je tesan,

sram nej te ne bo

pahni ga glasnu.

ZBOR

Napnimo ...

SOLO

Ženske se še en malu

sramujejo včas,

spuščaju po malu,

Po tihim, počas.

Ga hočjo utajit,

ne morjo tu strit:

če uhu zajn ne zvej,

pa nous kmal' povej.

ZBOR

Napnimo ...

SOLO

Ti veči sleparji

ga tudi taje,

kedar na loparji

hinavsku stoje.

Kir orgla žvrgla,

on tud zadrgra,

potem se še hval:

Sim godil pedal.

ZBOR

Napnimo ...

SOLO

En mož, kader prdne,

mu prostor sturi,

stran guze odvzdigne

ga vursk vun spodi.

Dobru se mu zdi,

če pravga rodi,

ponuja tobak,

de šnofa ga vsak.

ZBOR

Napnimo ...

SOLO

Tud pravjo Hrovati:

Tu nikdar nej greh -

za sapo pregnati

pogazi moj meh!

Se uleže na tla,

drug po njemu tapta,

kadar se sprdi,

si brke frli.

ZBOR

Napnimo ...

SOLO

Prdenje ozdravi

dost jezar ludi,

vamp, čeva popravi,

nous žlahtnu kadi.

Kdur zna prov zavleč,

zri takte al' več,

taist je jinak

jen prav korenak.

ZBOR

Napnimo ...

---