Preveč besed za izkopavanje arhetipov

Na malem odru SNG Nova Gorica je ekipa ustvarjalcev minulo sredo premierno predstavila projekt Otroci Adama in Eve, pod katerega se kot režiser in idejni vodja podpisuje Jan Cvitkovič.

 Irena Kovačević, Marjuta Slamič in Miha Nemec v gledališkem prvencu Jana Cvitkoviča, Otroci Adama in Eve.  Foto: Foto Atelje Pavšič Zavadlav
Irena Kovačević, Marjuta Slamič in Miha Nemec v gledališkem prvencu Jana Cvitkoviča, Otroci Adama in Eve.  Foto: Foto Atelje Pavšič Zavadlav

NOVA GORICA > Besedilo, ki so ga skupaj z Janom Cvitkovičem ustvarili igralci (Marjuta Slamič, Ivo Barišič, Miha Nemec, Irena Kovačević), za enigmatičnim naslovom ne skriva nobene zagonetke, kot to pojasni njegov prvi avtor v intervjuju, objavljenem v gledališkem listu. Naslov mu je menda kar tako padel v glavo.

Kaj smo torej gledali, poslušali? Cvitkovič se je z ekipo igralcev in drugih ustvarjalcev dotaknil potenciala energijskega gledališča, kakor teoretik Hans Thies Lehmann imenuje eno od oblik postdramske teatralnosti. Igra gibanja, zvoka (oblikovalca zvočnih podlag sta Vladimir Hmeljak in Stojan Nemec, avtor glasbe in efektov pa Primož Oberžan) in svetlobe (eden lepših elementov predstave, ki jo je v kombinaciji projekcij, senc, osvetlitev igralcev ustvaril Samo Oblokar) izžareva energijo, ki gledalca posrka vase.

Problem uprizoritve pa je vse drugje kot v energiji. Najbolj nejasen del je vsekakor uprizorjeno besedilo. Mestoma je interpretacija močna (predvsem v delih, ki jih posreduje Miha Nemec), mestoma zahaja v deklamacijo in ponavljanja, predvsem pa besedilu manjka miselno ogrodje - tkivo, ki bi bogatilo povsem površinske asociativne sklope in povezave (otrok, mati, sin, greh, krivda). Skladno z idejo uprizarjanja, ki je usmerjena na igralca in igralčevo doživljanje (igralce je na proces dela pripravljala Nataša Burger), gre v Cvitkovičevem gledališkem prvencu bolj za introspekcijo kot za predstavljanje. Morda bi podoben trening čutenja, kot so ga bili deležni igralci, pred ogledom potrebovali tudi gledalci?

Dramaturgija (Ana Kržišnik Blažica) v takšni postavitvi ni klasično umeščena na stran sledenja vrzelim teksta in predstavljanja, ampak opazovanju energijskih prehajanj med posameznimi oblikami prisotnosti (luči, giba, zvoka, izjavljanja in izrekanja) in njihove smiselnosti. Problematični komponenti tako zastavljenega gledališča sta predvsem besedilo in njegovo izrekanje.

Če bi bilo takšno gledališče izvorno in idejno zares le energijsko, nekakšno izkopavanje pra-sil, arhetipov in še česa, čemu torej ohraniti in izrekati toliko besed?

Gmota besedila, ki ob koncu predstave resnično ustoliči deklamacijo, klasično igralsko interpretacijo in ilustrativnost, povsem pobije uvodoma vzpostavljeno energijo. Od tod dalje za izraženo gledališko formacijo ne ostane nič več razen obupa (na gledalčevi strani).

Umetniška vodja SNG Nova Gorica, Martina Mrhar, nam doslej ni uspela odgovoriti na vprašanje, kakšna strokovna utemeljitev je podlaga njene uvrstitve besedila Otroci Adama in Eve v repertoar letošnje sezone novogoriškega gledališča. Morda je tudi njej ta ideja kar padla v glavo.

Vprašamo se torej lahko, zakaj narodno gledališče podpira tovrstne eksperimente, ki bi vsekakor bolj koristili igralcem v obliki delavnice, gledalcem pa v obliki drugače preživetega večera.

ANJA BAJDA


Najbolj brano