Prepričljiva predvidljivost starih mačkov

Primerjava je neizogibna. Bob Dylan je prejšnji četrtek v Stožicah del (nepoučenega) občinstva povsem razočaral, saj je pričakovalo “juke box” izvedbo uspešnic, kakor bi poslušalo plošče, posnete pred pol stoletja. Dylanovi ameriški rojaki, velikani pop-rocka Toto, pa so predsinočnjim v Hali Tivoli povsem zadovoljili večinska pričakovanja. Uigrana zasedba, ki ji poveljujeta pianist in ustanovni član David Paich ter karizmatični kitarist Steve Lukather, je ponudila premišljen izbor uspešnic in nove skladbe, celoto pa kronala s pričakovanim skupnim nastopom s Perpetuum Jazzile.

LJUBLJANA > >Toto svojega melodičnega, bombastičnega pop rock z mnogimi različnimi primesmi od začetkov sredi sedemdesetih let niso veliko spreminjali, kar je slišati tudi na novi plošči XIV, ki je povod za novo turnejo. Prav s himnično skladbo Running out of time, prvo s plošče, so odprli ljubljanski koncert, na katerem so ponudili preplet starejših uspešnic in novih skladb, ki so povsem “totovske”, spevne, na strune Lukatherjeve kitare pisane popevke, v katerih je tokrat zaznati več družbene refleksije in manj ljubezenskih vsebin. Te so bile rdeča nit uspešnic I won't hold you back, Hold the line, Pamela in Rosanna, ki so ob glasnem odobravanju približno pet tisoč obiskovalcev odmevale tudi z ljubljanskega odra. In nenazadnje še vedno vznemirljiva Stranger in town, ki jo je domala do pičice enako izvirniku zapel David Paich.

Paich in kitarist Steve Lukather, ki je glasbene sladokusce med drugim navdušil z izvedbo Hendrixove Little Wing, sta tudi na ljubljanskem odru dokazala, da sta pravzaprav edina nezamenljiva člana. Toto je sicer na tokratni turneji pravzaprav precej podoben izvirni zasedbi: tu sta še basist David Hungate in klaviaturist Steve Porcaro, pevec Joseph Williams se je skupini pridružil 1985, a jo že čez tri leta zapustil in se kasneje zopet vrnil, namesto bobnarja Jeffa Porcara, ki je preminil leta 1992, pa nastopata znani tolkalec Lenny Castro in bobnar Keith Carlock. Na odru sta še odlična vokalista Shannon Forrest in Mambvuto Carpenter.

Toto je v Ljubljani ponudil korekten, profesionalni nastop. Ob občasnih vokalnih spodrsljajih vseh treh vokalistov, Williamsa, Lukatherja in Paicha, je postregel z zvokom, kakršnega shranjujejo njegove legendarne plošče in s tem povsem zadovoljil pričakovanja večine poslušalcev. Skupina, ki so jo kritiki v preteklosti večkrat posmehljivo obravnavali kot neosebno korporacijsko zasedbo, je navdušila tudi z nagovarjanjem in dobrikanjem občinstvu, a gotovo bo poleg vročine, ki ji prezračevalni sistem Hale Tivoli ni bil kos, v spominu mnogih ostala sklepna izvedba Africe s slovensko vokalno zasedbo Perpetuum Jazzile.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---