Premišljeno, srčno, virtuozno

Na klavirskem recitalu, ki ga je v okviru 36. sezone Glasbenega abonmaja pred dnevi priredil Kulturni dom Nova Gorica, je nastopila ugledna slovenska pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak. V Novi Gorici je nazadnje nastopala pred dvanajstimi leti.

NOVA GORICA > Izhodišče recitala je tokrat predstavljala Sonata v C-duru, op. 53, znana kot Waldstein Ludwiga van Beethovna. Dubravka Tomšič Srebotnjak to sonato igra že od svojega 14. leta, ko jo je prvič izvedla v dvorani Town v New Yorku. Po dolgem času jo je na letošnji turneji po Japonski znova oživila.

Priznana glasbena umetnica, ki je doslej kot solistka ali z orkestrom nastopila na več kot 5000 koncertih, je novogoriški koncert začela z nizom petih sonat Domenica Scarlattija, izbranih po trenutnem navdihu. Scarlattijeve sonate slogovno sodijo v italijanski barok. V njih so sledi španske glasbe, značilen je jasen harmonski stavek in drobni melodičnimi vzorci. Dubravka Tomšič Srebotnjak je vse te posebnosti izrazila premišljeno in s srčnostjo. Čustvenost v teh sonatah je komaj zaznavna, lepota se kaže v uokvirjenih vzorcih, njena interpretacija pa je bila polna ljubeznivega občutenja, da so temeljne lastnosti baročno-klasicistične elegance zazvenele v pravi zvočni podobi.

Sonata Waldstein Ludwiga van Beethovna je postavila izziv virtuoznosti. Izvrstna pianistka je pokazala vrhunsko formo, ki se je raztezala v napetem loku od drobnih filigranskih subtilnosti, ki simbolizirajo optimizem, svetlobo in razjasnitve duha, do kontrastno strastnih globin, v katerih so ujeta temeljna filozofska vprašanja. Vse to je podala z izjemno močjo duha in v polnosti razmahnila tragično čustvenost romantike.

Kot hommage preminulemu soprogu, skladatelju Alojzu Srebotnjaku, je izvedla cikel priljubljenih Makedonskih plesov, ki jih je posvetil prav njej. Na program jih je uvrstila tudi zato, ker je skladatelj imel na Goriškem veliko prijateljev. Balkanske tradicije Srebotnjak ni želel idealizirati, ampak jo je pustil neobdelano v njenem bistvu, da je lahko ujel prostranost zvočnih poljan Makedonije. Pianistka se je v izvedbi prepustila utripu arhaičnega. Na površju interpretacije je bilo mogoče zaslutiti zamaknjenost preteklega in skrivnostno živahnost prastarih slavji.

V sklepnem delu koncerta so zvočno mili nokturni, balade in poloneza Frederica Chopina, ki jih je pianistka interpretirala z rahlo melodramatičnim tonom, ganili poslušalce in jih pomirili, jih spravili v nežno razpoloženje. Dvakratne stoječe ovacije v razprodani dvorani so umetnico spodbudile, da je dodala še dve krajši deli za popoln večer klavirske umetnosti.

METKA SULIČ

---