Premalo domišljije, preveč stereotipov

V Gledališču Koper so minulo soboto v okviru otroškega programa premierno uprizorili Guliverja, predstavo, nastalo v koprodukciji z italijansko dramo Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca z Reke. Znano delo Jonatana Swifta je dramatizirala in režirala Anđelka Nikolić.

KOPER > Povejmo kar naravnost: dramatizacija Guliverja je na meji sprejemljivega, režijske odločitve pa sledijo površni dramatizaciji. Koreografiji (Siniša Bukinac) je uspelo gibe igralcev sinhronizirati (npr. pri paradiranju, streljanju z lokom), ne pa tudi organizirati skozi asociativnost. Neki mladi gledalec v dvorani je tako v enem od prizorov mamico vprašal: “Kaj delajo?”. In mamica mu je odgovorila: “Plavajo.” Podobno je bilo z veslanjem, ki je bilo prej podobno kriljenju z rokami kot čemu drugemu.

Guliver je bil za mlado občinstvo duhovit in zabaven na mestih, na katerih so se z likom poistovetili ali se v situaciji prepoznali. Otroke je nasmejal Gorazd Žilavec v obeh podobah Guliverjevega otroka (kot malček in kot pubertetnik), Svetovalca in Kmeta, simpatična se jim je zdela tudi Tjaša Hrovat v vlogah Kmetice in Cesarice.

Omenjena igralca sta poleg Igorja Štamulaka v vlogi Guliverja tudi nosilca odrskega dogajanja, ki ga izvedbeno podpirajo še Elena Brumini, Miriam Monica in Bruno Nacinovich (ta je otroke nasmejal zlasti kot italijansko govoreči Slaščičar).

Splošno je Guliver režijsko nedomiseln, dramaturško pa je dogajanje slabo organizirano. Nauki, ki naj bi dosegli otroke (ne glede na medsebojno različnost smo ljudje dobri ali slabi; ne glede na različnost so delavci tisti, ki so povsod izkoriščani itd.), obvisijo v zraku, kot bi bili sami sebi namen. Odrsko dogajanje jih ne izrisuje, način predstavljanja pa nikakor ne pripomore k vzgoji emancipiranega gledalca. Mali gledalci, ki bodo v svojem otroštvu deležni takšnih predstav, čez petnajst let vsekakor ne bodo hodili v gledališče, saj ga ne bodo prepoznali kot unikum, temveč le kot podvojitev nekega resničnostnega šova ali mjuzikla.

Vsak element predstave štrli v svojo smer, brez repa in glave. Glasbeni vložki (avtor glasbe je Marko Vuksanović) so povsem poljubno raztreščeni po igri, brez jasne vpetosti v dogajanje. Dramaturško so prehodi, ki naj bi nakazovali vzroke za Guliverjevo premikanje po svetu, slabi (dramaturg je Miha Trefalt).

To je predstava s premalo domišljije in s preveč stereotipi. Pomanjkljivosti izravnajo le igralci, med njimi konkretno z žarom igre le dva, Hrovatova in Žilavec.

Od “napak” sta najbolj izraziti dve: Guliverjeva narodnostna pripadnost. Zakaj je Slovenec? Kako se to sklada z idejo herojstva, ki jo reprezentira? Kako se, nenazadnje, to sklada s Swiftovo idejo o potencialnosti upora koloniziranih ali podrejenih? Zakaj dramatizacija in odrska podoba predstave na ta vprašanja ne odgovarjata, ampak namesto tega utrjujeta klišeje?

Ta vprašanja bi bila bržkone nesmiselna, če predstava ne bi kazala ambicije, da odgovori nanja. A ker ambicija je, je pričakovanje odgovorov utemeljeno. Da lahko Guliverja nazadnje označimo kot do samega medija (torej gledališča) in do njegove prihodnosti v nekomercialnih razmerah neodgovorno predstavo, poskrbi predstava sama. Medtem ko v italijanskih krajih Guliver naleti na čakalno vrsto za gledališko predstavo, pa je sam ne obišče. Namesto tega pomaha v slovo in hiti razlagati, kako rad ima gledališče. To je režijsko dokaj nepremišljena poteza, četudi bi vrsta gledalcev utegnila biti vrsta nastopajočih ... Tovrstnega praznega mesta za interpretacijo (spodrsljaja) si predstava, nabita z raznoraznimi moralističnimi nauki, ne bi smela privoščiti.

Otroci so najresnejše občinstvo, zaslužijo si kvalitetne proizvode in to še posebej, v kolikor naj bi jih gledališče pomagalo vzgojiti v bodoče razgledane ljubitelje umetnosti, v kritične gledalce ali morebiti v predane ustvarjalce.

ANJA BAJDA

---