Prelom generacij

Ajdovska Lokarjeva galerija, ki jo upravlja Društvo likovnih umetnikov severne Primorske, gosti slikarja Roberta Lozarja in Dimitara Malidanova. Prvi razstavlja Slike in slike s kontekstom (neobdavčljivim), drugi Metamorphosis, oba v barvah.

Odpri galerijo

AJDOVŠČINA >Gre za prenose lanskih razstav iz galerije Zveze društev likovnih umetnikov iz Ljubljane. Avtorja sta na likovnem prizorišču prisotna in poznana. Dimitar Malidanov (1946) je makedonski likovnik in do nedavna profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Skopju, a večstransko povezan s Slovenijo. Pred več kot 40 leti je namreč diplomiral pri Gabrijelu Stupici na ljubljanski akademiji ter tu končal tudi grafično specialko, v Ljubljani si je ustvaril družino. Robert Lozar (1967) prihaja iz Novega mesta, diplomiral je pri Metki Krašovec, ustvarja v ateljeju v Gradcu.

Zanimivo, da se na tem mestu srečata slikar starejše in srednje generacije, katerih dela na prvi pogled niso niti tako zelo različna, tudi časovni most med generacijami ni tako zelo dolg, a vendarle gre za dva slikarja dveh svetov.

Ko Nives Marvin piše o Malidanovu, govori izključno o likovnem izrazu, brstenju oblik, avtorsko določljivi likovni kodi, odnosu do črte kot najstarejšem izrazilu, o risbi kot prevajalki intimnih doživljanj. Ko Vasja Nagy začne govoriti o Lozarju, začne govoriti o vlogi umetnika v družbi, Lozar na svojem portalu poleg slik in slik iz programa B, objavi tudi tekste o likovni umetnosti v sodobni družbi, kritično razpravlja in se skupaj z Georgom Groszom sprašuje, čemu potlej vsa ta umetnost, če ljudje kljub vsemu streljajo, odirajo, stradajo, lažejo: “Mar ni višek goljufije, če nekdo trdi, da ustvarja duhovne vrednote; mar ni umetnost nezaslišano smešna, saj je - razen nje same - nihče ne jemlje zares.” Raziskuje, kakšna je vloga vrhunske umetnosti v sodobni družbi? Se je kaj spremenilo od takrat, ko je Georg Grosz zapisal uvodno misel?

Kar je Malidanovu samo po sebi umevno; kar je njemu že zacementiran temelj, je Lozarju novo gradbišče, podlaga, ki jo je treba šele utrditi, da svoj spis vendarle lahko zaključi takole: “Vrhunska umetnost nikoli ni bila in ne bo splošno sprejeta in dojeta kot nujni del naših življenj, a svet se po nedoumljivih zakonih duha vrti tudi zaradi nje. Če je legendarno jabolko na Newtonovi glavi sprožilo daljnosežne spremembe v znanosti in posledično v naših življenjih, si zlahka predstavljam, da je lahko Cezannovo jabolko v tem še mnogo učinkovitejše. Malodušje in zagrenjenost sta popolnoma odveč!” Gledalcem razstave, ki v isti sapi še občudujemo Malidanovo grafiko ali pa izjemno Lozarjevo sliko, ki se pretvarja, da je slika, a hkrati tudi slika je, se obenem sprašujemo, kaj bo za zaključek napisala že naslednja generacija.

KLAVDIJA FIGELJ

---