Prebrano, zapisano

Oba živita na Krasu, Josip Osti v Tomaju, Miroslav Košuta na Kontovelu, oba prijateljujeta tako s knjigami kakor s slovenščino, iz katere klešeta izvrstne stihe, in oba sta spoznala, da je napočil čas še za objavo drugačnega, neleposlovnega čtiva: Osti je svoje eseje o prebranem objavil v Življenju s knjigami in intervjuje v Krmarjenju med čermi vprašanj in odgovorov, Košuta pa je raznovrstne zapise in pogovore iz let 1958-2014 zbral v obsežnih Zapisih na orošeno okno.

Josip Osti v svoji tomajski sobi   Foto: Andraž Gombač
Josip Osti v svoji tomajski sobi  Foto: Andraž Gombač

KRAS > V Sarajevu rojenega, a že dve desetletji v Tomaju živečega in v slovenščini pesnikujočega Josipa Ostija (1945) je težko dohajati: ne samo, da pridno piše svoje pesmi, v minulem letu je v “jezik svojih spominov”, kakor pravi hrvaščini sarajevske provenience, prevedel Šalamunov prelomni prvenec Poker in ga še pred pesnikovo smrtjo izdal pri beograjskem Knjižuljaku, že nekoliko poprej je Otvoreni kulturni forum iz Cetinja objavil Ostijeve prevode Kosovelovih pesmi Slutnja smrti, živahni poet pa bo jutri ob 18. uri v Kosovelovi knjižnici Sežana bralce nagovoril še z živo besedo: na prvem v nizu Ostijevih večerov se bo pogovarjal s pesniškim tovarišem Borisom A. Novakom.

V Življenju s knjigami, izdanem pri mariborski založbi Pivec, je zbral povečini eseje, ki jih je ob izteku prejšnjega tisočletja objavljal v oddajah Radia Slovenija, v prvih letih novega pa v reviji Sodobnost. Bralcu približuje življenje in delo mnogih velikih piscev: Isaaca Bashevisha Singerja, Carlosa Fuentesa, Maria Vargasa Llose, Libuše Moníkové, Hanifa Kureishija, Michala Viewegha, Aleksandra Hemona ... Posveti se še potopisni literaturi, dnevnikom Witolda Gombrowicza, Andréja Gida, Franza Kafke in Maxa Frischa, zbirko pa sklene z nekoliko obširnejšim premišljevanjem o pisateljskih pismih.

V knjigo se mu je prikradlo nekaj nerodnosti pri navajanju naslovov in imen: Vieweghovemu romanu, poslovenjenemu v Čudovite pasje čase, pravi Sijajna zafrknjena leta, Tomizzov roman Il male viene dal nord, katerega naslov običajno prevajamo v Zlo prihaja s severa, sloveni v Hudo prihaja s severa, Danico Tomažič dosledno imenuje Dana Tomažič ...

V Krmarjenju med čermi vprašanj in odgovorov, slovenski knjigi, izdani pri skopskem Blesoku, je zbral intervjuje iz let 1981-2013. V njih povečini nastopa kot izprašanec, kot ustvarjalec, ki obžaluje, da spraševalce večinoma zanima on, ne pa njegovo delo, pa vendar vseeno sodeluje pri tem “nujnem zlu”. Preizkusil se je tudi kot izpraševalec Mirka Kovača, Kolje Mićevića, Milana Đorđevića in Borisa A. Novaka, medtem ko je bil v pogovoru z Evaldom Flisarjem obenem izpraševalec in izprašanec.

Ostijev kolega s tržaškega Krasa Miroslav Košuta (1936) z Zapisi na orošeno okno, izdanimi pri tržaški Mladiki, dopolnjuje sorodna izbora Na hrbtu vala (1996) in Teža sončnega (2007). V novi knjigi je zbral članke, govore in intervjuje, razpršene po revijah, časopisih in knjigah ali prebrane na prireditvah in radiu.

Prvo, najobsežnejše poglavje je galerija “bližnjih osebnosti, ki so tako ali drugače oblikovale umetnost našega časa”. Pred bralcem vstajajo Salvatore Quasimodo, France Bevk, Miroslav Krleža, Pablo Neruda, Pavle Merkù, Ciril Kosmač, Igo Gruden, Klavdij Palčič in mnogi drugi. Košuta je velikokrat zelo mehek, njegove besede so prepredene z metaforami, pisec se pogosto preda zanosu, zna pa biti tudi polemičen, kakor je v mlajšem zapisu o svojem sodelovanju in razhodu z Borisom Pahorjem, besedilu, ki ga je predlani prebral v Cankarjevem domu in si zatem v živo izmenjal nekaj ostrih - vendar ne žaljivih ali sovražnih! - s Pahorjem.

Ob knjižne ocene, nekrologe in govore je postavil še intervjuje, vendar samo najnovejše, a še med temi zgolj pismene in avtorizirane, ne pa tudi povzetih in snemanih, saj je ugotovil, da je pri slednjih “zaradi nesporazumov ali nujnih krajšav prišlo do marsikatere napake”.

Tako Osti kakor Košuta svoje razmisleke oplemenitita z mnogimi spominskimi drobci, križišče, na katerem se naposled srečata, pa se imenuje Fulvio Tomizza. Košuta ga imenuje “najpopolnejši primer obmejnega pisatelja”, ki je najdosledneje in mnogoplastno “utelešal mejo, njeno usodnost in tragičnost”, Osti pa se spominja njegovega silnega žarenja in tople svetlobe, ki je vselej obdajala tega velikega Istrana.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano