Pomembno je, da smo enotni

“Če mi lahko naredite veselje, se prosim, potrudite, da boste po svojih zmožnostih vsak zase in skupaj delovali in ravnali tako, da postanemo enotni,” si je ob bližajočem se 101. rojstnem dnevu - praznoval ga bo jutri - na slovesnosti, ki so mu jo pripravili v Kopru, zaželel Boris Pahor. V mislih je imel razklanost - “napako, ki jo Slovenci kar naprej ponavljamo in je ne znamo popraviti.”

Odpri galerijo

KOPER > > Društvo Primorski poletni festival se je Borisu Pahorju poklonilo v soboto. Na slovesnosti Vse najboljše, dragi Boris Pahor, ki so jo pripravili v Pokrajinskem muzeju, si je pisatelj prvič ogledal televizijsko priredbo monodrame Nekropola. Roman, s katerim je Pahor dosegel svetovno slavo (pri Založništvu tržaškega tiska je izšel leta 1967), je pred štirimi leti zaživel v dramatizaciji in režiji Borisa Kobala in interpretaciji igralca Pavleta Ravnohriba, lani pa so na Televiziji Slovenija začeli pripravljati še televizijsko različico. Njen avtor, režiser Tomaž Burlin, je studijskim posnetkom predstave dodal še sliko s prizorišča romana - taborišča Natzweiler-Struthof. V začetku so namreč želeli predstavo v celoti posneti tam, a to ni bilo mogoče, ker je taborišče odprto za javnost in ga - kot je v Burlinovem imenu pojasnila Neva Zajc, predsednica Društva Primorski poletni festival -zaradi snemanja niso mogli zapreti. Večdnevno snemanje bi terjalo tudi precej denarja, ki pa ga televizija ni mogla zagotoviti.

Sobotno slovesnost sta sooblikovala saksofonistka Larisa Marjanovič in igralec Primož Forte, Borisu Pahorju pa je vse najboljše zaželel tudi direktor Pokrajinskega muzeja Luka Juri.

Boris Pahor se je po projekciji zahvalil obema režiserjema - gledališke predstave in njene televizijske različice - ter dodal, da “bi bilo vse drugače, če bi gledalec lahko videl to, o čemer protagonist pripoveduje: vsa ta lačna, izstradana telesa, ki morajo delati.” Ti prizori, posledično pa tudi zlo, ki jih je povzročilo, po pisateljevi oceni postajajo za sodobnega človeka abstraktni, oddaljeni in težko predstavljivi. Sam pa o tem - tako kot o fašizmu - govori neumorno in z eno samo željo: da se zlo ne bi ponovilo, z mislijo na vse sotaboriščnike, ki se iz internacije niso vrnili ter s hotenjem, da s svojo izkušnjo seznani mlade. “Spodbujajte mlade, da berejo literaturo in pričevanja o taboriščih. Branje človeku nakloni dovolj časa, da se mu prikažejo podobe, ki potem tudi ostanejo,” je pisatelj naročil obiskovalcem, ki so napolnili dvorano Pokrajinskega muzeja. In z obžalovanjem dodal, da taborišča niso stvar preteklosti: “Kjer je diktatura, tam je mučenje, tam so zapori, tam sta trpljenje in razčlovečenje.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---