Pravljica o spravi in odpuščanju

Že drevi ter tudi jutri in v četrtek bodo na odru koprskega gledališča uprizarjali Vihar, eno zadnjih mojstrovin pred okroglimi 400 leti umrlega elizabetinskega klasika Williama Shakespeara. Še posebej slavnostna pa bo petkova premiera dramske pravljice, ki jo je na oder tako Lutkovnega gledališča Ljubljana kakor Gledališča Koper postavil režiser Jaka Ivanc.

Prospera bo tokrat upodobila Nataša Tič Ralijan (v sredini), 
njegovo hčer Mirando pa Lena Hribar.  Foto: Jaka Varmuž
Prospera bo tokrat upodobila Nataša Tič Ralijan (v sredini), njegovo hčer Mirando pa Lena Hribar.  Foto: Jaka Varmuž

KOPER > Za koprodukcijsko predstavo, ki so jo sredi septembra že krstno uprizorili na Šentjakobskem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana, je Jaka Ivanc izbral dramsko predlogo v starejšem prevodu Otona Župančiča. Zanimivo, da se ni raje odločil za drug uveljavljen in precej mlajši prevod, ki je delo Milana Jesiha. “Za moj okus so vsi Jesihovi prevodi briljantni, so pa zelo težko govorljivi na odru,” pojasnjuje. “V njih prihaja do zelo hitrih besednih premen znotraj dialogov, tako da moraš včasih odlomke večkrat prebrati, da jih slišiš v vsej njihovi genialnosti. Na odru pa gredo lahko hitro mimo, kar je škoda. Po drugi strani se mi zdi Župančičev jezik, ki danes zveni arhaično, ustreznejši za uprizarjanje pravljice, kakršna je Vihar.”

V igri gledalec spremlja skupino brodolomcev, plemenitašev, ki zavetje najdejo na skrivnostnem otoku. Tam živijo odstavljeni milanski vojvoda Prospero, njegova hči Miranda in vrsta nenavadnih, pravljičnih bitij, v prvi vrsti zračni duh Ariel in spak Kaliban. Igra, prepolna magije in skrivnosti, se zasuka na živahnem vrtiljaku zarot, krivic, maščevanja, sprave in odpuščanja.

Režiser je s pomočjo Milana Percana poskrbel tudi za scenografijo, avtor glasbe je Ivančev stalni sodelavec Davor Herceg, za kostume pa je poskrbel Sebastian Nared. Predstavo še posebej zaznamuje mojster za lutke in animacijo Brane Vižintin, tudi sam igralec, ki je kolege naučil, “kako predmetom vdihniti življenje”.

S pomočjo animacije je režiser rešil zagato, s katero se je soočil ob izbiri Viharja: “Čudežna, vilinska bitja iz drugega sveta je danes na odru težko prikazati, saj smo soočeni s poplavo raznih Gospodarjev prstanov in podobnega, kjer so s pomočjo tehnologije upodobljeni zelo spretno. Kako duhove prikazati na odru, sem se spraševal. In našel sem rešitev - lotili smo se jih znotraj lutkovnega sveta, znotraj animacije. Tokrat duh Ariel ne nastopa v podobi igralca, ampak govori skozi predmete in videoprojekcije.”

Neobičajna je tudi režiserjeva odločitev, da vlogo Prospera, ki ga običajno upodabljajo starejši igralci, zaupa Nataši Tič Ralijan. “Prospero je na svojem otoku že tako onkraj, že tako potopljen v drug svet, da se mi zdi čisto vseeno, ali je moški ali ženska. Pa tudi sprava in odpuščanje, ki sta osrednji temi igre, nista stvar spola,” pojasnjuje režiser. “Natašo sem izbral, ker premore igrivost in šarm, ki se prilegata Prosperu, kakor sem ga bral.” Šele pozneje je odkril, da je Prospera v ameriškem filmu pred nekaj leti prav tako upodobila igralka - Helen Mirren.

“Verjamem v duhove, v gledališče in odpuščanje,” se nasmehne Nataša Tič Ralijan. In poudarja, da ji je delo prineslo veliko užitka, tako po zaslugi Župančičevega jezika kakor dobre ekipe.

Predstava, v kateri igrajo še Jure Kopušar, Lena Hribar, Ilija Ota in Gorazd Žilavec, je primerna za otroke, tako majhne kakor velike, še ugotavljajo ustvarjalci.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano