Požgana trava na plodnih tleh

Glasbena poetika Lojzeta Lebiča, veličastna Simfonija št. 5 Ludwiga van Beethovna, izjemna notranja izpovedna moč maestra Antona Nanuta in prekaljenost članov Orkestra Slovenske filharmonije so ustvarili enkratno sinergijo na otvoritvenem koncertu Kulturnega doma Nova Gorica. Predstavnik slovenskega ministrstva za kulturo je ob tej priložnosti izrekel veliko klišejev o pomenu lokalne kulture, saj ji država zadnja leta vztrajno reže sredstva.

NOVA GORICA >So koncerti, redki sicer, pri katerih ostaneš brez besed. Še več, ne izrečeš in ne napišeš jih, ker se bojiš, da boš z njimi skalil občutke, ki so ti jih glasbeniki ustvarili s svojim predanim podajanjem velikih umetnin. In njihovo bistvo brez dvoma lahko predstavijo dela, kot so Musica Concertata za rog in orkester ter kantata za srednji glas in orkester Požgana trava skladatelja, akademika in pedagoga Lojzeta Lebiča in slavna Beethovnova Simfonija usode. Kljub zdravstvenim težavam, častitljivim letom in dirigiranju s stola je maestro Anton Nanut v izvedbe vlival svojo večkrat opevano muzikalično strast, se vehementno soočal s silovito zvočno sliko Beethovnove glasbe, hkrati pa občuteno, pretanjeno, tudi intuitivno občinstvu odkrival izjemne razsežnosti kompozicijskega snovanja Lebiča, nam zelo jasno in čisto “spregovoril” o skladateljevem spoštovanju zvočnega gradiva in obenem tradicije.

Globok poklon Lojzetu Lebiču, brez dvoma vodilni osebnosti sodobne slovenske glasbe, so zaigrali tudi člani orkestra in izvrstna solista: hornist Boštjan Lipovšek in mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst, slednja v domišljijsko bogato zasnovani kantati, v kateri je Lebič leta 1958 uglasbil pesmi Daneta Zajca in je bila ob izidu med prvimi izvirnimi deli na tem področju. V Musici concertanti iz leta 2004 pa nam je Lipovšek z vso poustvarjalno briljanco z izkoriščanjem skrajnih sodobnih izvajalskih prijemov razkazoval kasnejšo skladateljevo slogovno razpetost med modernizem in postmodernizem. Skratka, glasbeni dogodek je dobil vse lastnosti praznika glasbe, na katerem so se smiselno in duhovito prepletali plemenitost, jasnost, čistost, spoštljivost, čustvena napetost, intenzivnost, veličina ...

Vrhunski koncert, ki sta ga organizirala Kulturni dom Nova Gorica in Kogojev festival, je bil dovolj poseben in enkraten za koncertni oder zunaj slovenske prestolnice. Morebiti tovrstni umetniški biser lahko doživijo le še v Mariboru. Zato so najbrž toliko bolj marsikoga (zagotovo pa še najbolj organizatorje Kogojevega festivala, ki iz leta v leto prejemajo manjšo finančno podporo države) v dvorani predramile besede Primoža Kristana, ki je pozdravil v imenu slovenskega ministrstva za kulturo in imenu kulturne ministrice. V svojem nagovoru je namreč izpostavil izjemno pomembnost prvega stika s kakovostno glasbeno umetnostjo. “Glasbeni umetniki, ki danes Slovenijo zastopajo na referenčnih svetovnih odrih, svoje prve glasbene vtise pridobijo že v kulturnem okolju domačega kraja. Zato sta teritorialna razpršenost in raznolikost kulturne ponudbe v lokalnih skupnostih in regijah pomembna gradnika kulturnih identitet posameznikov in skupnosti, bodočim glasbenikom odskočna deska na poti do poklicne uveljavitve, občinstvu priložnost ter pravica, da ostajajo v stiku v preteklo in aktualno umetniško govorico.”

Festival Kogojevi dnevi, ki že desetletja opravlja posebno poslanstvo na zahodnem delu države, vztrajno ohranja ne-populistični koncept predstavljanja sodobnih glasbenih umetnin in ga še vedno ljubiteljsko organizira izjemna ekipa iz Kanala ob Soči, si je zagotovo lahko ob teh besedah oddahnil in dobil polet za pripravo svojih nadaljnjih programov. No, če le se Kristanove lepe pozdravne misli ne izgubijo kje na poti med Novo Gorico in Ljubljano.

TATJANA GREGORIČ, Radio Koper

---