Potrgala je strune. Čisto vse.

Patti Smith, besneča upornica in globoka pesnica s kitaro, ki jo še največkrat ovenčajo z nazivom “botra punka”, je 40-letnico svojega kultnega prvenca Horses sinoči praznovala v ljubljanskih Križankah, večer prej pa se pri vili Manin v furlanskem Passarianu poklonila Pasoliniju, velikemu umetniku, ki je pomembno podžgal njeno že tako svobodnjaško nrav.

Odpri galerijo

PASSARIANO > Patti Smith bo naslednje leto resda dopolnila sedemdeset let, a se na odru še zmeraj spusti z verige, kakor bi jih imela pol manj. Na poletni turneji v 38 dneh kani nanizati kar 19 koncertov po Evropi, jih jeseni dodati še devet, v zimo pa vstopiti v rodni Ameriki, koncertno, kajpada.

K vili Manin je pripotovala s turnejo Horses, posvečeno praznovanju kultnega prvenca, s katerim je leta 1975 ostro zasekala v newyorški, zatem pa še svetovni rock. V Furlaniji je koncert posvetila tudi drugemu jubileju, ki sovpada z rojstnim dnevom njenega albuma - le malo pred izidom Horses je strašnemu nasilju podlegel književnik in filmar Pier Paolo Pasolini, ki je mlada leta preživel v  kraju Casarsa della Delizia blizu vile Manin, na nasprotnem bregu reke Tilment. Furlanija ga je usodno zaznamovala, se globoko vtisnila vanj in v njegovo delo. In tam je tudi pokopan.

Patti je pred sobotnim koncertom obiskala njegov grob, izrekla zahvalo zraven pokopani umetnikovi mami Susanni Colussi, se srečala z lokalnimi veljaki in kakor lani v Vidmu tudi s študenti.

Nekaj ur pozneje je na oder, tokrat postavljen na ožjem delu travnika, tik ob vili, prikorakala v družbi kvarteta, v katerem godejo povečini njeni stari prijatelji: kitarist Lenny Kaye in bobnar Jay Dee Daugherty, ki sta zaigrala že na studijskih Horses, pa tudi basist in soavtor več pevkinih pesmi Tony Shanahan.

“Jezus je umrl za grehe drugih, vendar ne za moje,” je že kar takoj svečano ponovila slovite verze, v katerih se je že pred štirimi desetletji odrekla odrešeniku in prevzela odgovornost za svoje napake. Kilometrsko Birdland je izjemoma interpretirala z očali in papirjem pred sabo, v prvem delu pa je močno udarila zlasti s Free money.

Zabavo so sprva kazili dokaj hladni odzivi občinstva, ki se ni odzvalo niti pevkinemu vabilu, naj ji pri pesmi Break it up s prepevanjem preprostega refrena pomaga težkih spon osvoboditi Jima Morrisona, ki vklenjen kakor Prometej ždi na skali.

V dolgo in kompleksno Land je vključila improvizacijo o Pasoliniju in ljudstvo pozvala, naj pristopi. “Dajte, začutite noč, začutite energijo!!!” je zatulila. Poslušalci so se zgrnili pod oder in pevki, ki jim je strastno vlivala moč in pogum, pomagali rjoveti zoper pokvarjene politike, banke, korporacije.

Med Elegie, sklepno pesmijo albuma, je Patti svečano izgovarjala imena umrlih, ki jih pogreša, od članov benda Ramones do njenega moža, glasbenika Freda “Sonica” Smitha, in velikega Louja Reeda.

Izbor pesmi iz kasnejšega opusa je odprla Privilege (Set me free), ki sta jo avtorja Mel London in Mike Leander zasnovala na svetopisemskem psalmu 23, Patti pa jo uvrstila na album Easter (1978). Po hipnotični Beneath the Southern Cross, med katero je zabrenkala na akustično kitaro, se je za nekaj minut umaknila v zaodrje in občinstvo prepustila svojim muzikantom. Lenny Kaye je spomnil, da obhajamo še en pomemben jubilej, 50. obletnico rojstva velikih Velvet Underground, in s tovarišijo je že krenil v venček Rock & Roll, Waiting for my man, White light /white heat, pri katerem si je mikrofon podajal s Shanahanom.

In že se je vrnila Patti. Ljudstvo ji je na vse grlo pomagalo prepevati uspešnici Because the night in People have the power ter se kratkomalo požvižgalo na vse hujše deževje. Splačalo se je biti blizu, zlasti ko je Patti v dodatku zatulila še klasiko benda Who, uporniško My generation. Pograbila je električno kitaro, besno udrihala po njej, mestu in svetu oznanila, da je to orožje njene generacije, v sklepnem performansu pa potrgala strune. Čisto vse.

Hja, časi so težki, treba je šparati in rokerji kitar nič več ne zažigajo ali razbijajo, naj so še tako jezni.

ANDRAŽ GOMBAČ

---