Potovanje v človekove globine in na Luno

Konec tedna na Kino Otok vsako leto pripelje največ oči, željnih filmskih zgodb. Na Manziolijevem trgu bodo drevi zavrteli dva filma; ob “dokumentarnem portretu o iskanju skoraj izgubljenega časa” Človek na Luni italijanskega režiserja Giuliana Riccija še drzni prvenec francoske režiserke Lucie Borleteau Fidelio - Alice na poti. Piko na 11. festivalski izdaji pa bodo jutri zvečer pritisnile Poštarjeve bele noči, poetična miniatura, ki izrisuje življenje v odročni ruski vasi.

IZOLA >Filma, ki bosta drevi zapolnila veliko platno na Manziolijevem trgu, imata vsaj dve skupni točki. Tako Človek na Luni kot Fidelio - Alice na poti prinašata ženski pogled, vsak po svoje razpirata vprašanja (smisla) bivanja ter vzpostavljata dve na prvi pogled kontrastni podobi ženske v družbi.

Alice, ki jo spoznamo v celovečernem prvencu Lucie Borleteau, je inženirka na ladji. To, da opravlja “moški” poklic, pa je družbeno bolj sprejemljivo kot njen odnos do moških. V svoji seksualnosti je svobodna; bili so časi, ko je “kot pravi mornar” v vsakem pristanišču imela drugega moškega. Kaže, da se je malo umirila, živi s Felixom, a ko jo vpokličejo na plovbo s tovorno čezoceanko Fidelio, tam sreča nekdanjega ljubimca ... “'Fidelio - Alice na poti' institucije zakona, družine in subverzivnejše ljubimkanje izven njunih meja ves čas prevprašuje tudi s kompleksno rabo vizualnih pripovednih sredstev. Medtem ko so prizori z družino posneti v konvencionalnejših barvah in pri dnevni luči, so pomorske romance zavite v senco in temnejše odtenke, ki včasih skozi pobliske zelenih luči ladijskih aparatur razkrivajo le ključne elemente erotične situacije: pogled, dlani, hrbet in ramena, prsi in tako naprej. Morda prav ti igrajo bistveno vlogo pri prepletanju različnih ravni pripovedi, skozi katere Fidelio - Alice na poti postane izvrsten, četudi redek primer vzpostavljanja ženskega pogleda, s tem pa tudi neposrednega naslavljanja ženske - gledalke” je o filmu zapisala Tina Poglajen.

In če je Alice predstavnica moderne, “urbane” ženske, so v črno oblečene ženice, ki jih srečamo v dokumentarcu Človek na Luni, iz nekega povsem drugega sveta. Za katerega se zdi, da se mu je uspelo ohraniti, ker je ostal skrit v časovnem žepu, ki se ga modernosti ni uspelo (še) zares dotakniti. V vasici sredi gorovja Barbagia je videti, kakor da bi čas obstal - da resničnost ni takšna kot “naša”, da meje med svetovoma živih in mrtvih pravzaprav ni ...

Anja Banko meni, da dokumentarni film italijanskega režiserja Giuliana Riccija človeku postavlja drugačen koordinatni sistem obnašanja, vrednot, vednosti in posledično same resničnosti: “Intimni portret skoraj izgubljenega časa je pripoved o krvavih, temnih plasteh človekovega bitja, skozi katero nas vodijo glasovi postaranih ženic, zavitih v črnino. Te vaške vdove še živijo spomin in kulturo krvnega maščevanja, ki je moške potisnilo v temino grobov ali jih prisililo v skrivanje med sencami hiš. Središče pogleda zavzamejo ženske kot nosilke spomina, besede in opomina za prihodnje generacije. Njihova pričevanja o živahnem srečevanju obeh svetov se kot Šeherezadine zgodbe tkejo v živo preprogo človeškega, kolektivnega spomina, ki se dobesedno uteleša v karnevalskem obredju ter riše arhetipske obronke človekove zavesti. Ta se upira racionalistično-razsvetljenskemu kalupu sodobnosti, hrup katere med pripovedovanjem stalno vdira kot novice ali šov - spektakel s televizijskih zaslonov ...”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---