Poslovil se je nobelovec Dario Fo

Zjutraj je v 91. letu starosti umrl italijanski dramatik in igralec Dario Fo, dobitnik Nobelove nagrade za literaturo leta 1997. Kot je tedaj zapisala švedska akademija, je "posnemajoč srednjeveške rokohitrce bičal oblast in ponovno vlil dostojanstvo šibkim in zatiranim". Umrl je v milanski bolnišnici.

MILANO > Fo, načelno naklonjen levici, je bil eden vodilnih predstavnikov satiričnega in političnega gledališča. Najbolj znan je bil po delih Naključna smrt nekega anarhista in Burkaški misterij. Njegova besedila igrajo po vsem svetu, doma pa je bil velikokrat trn v peti italijanski politiki in institucijam.

Slovenski igralec in režiser Boris Kobal je imel čast Foja tudi osebno spoznati. Prvič se je z njim srečal v tržaškem gledališču, ko je v Škofjeloškem pasijonu v režiji Mirka Mahniča, star devet let, nastopil v vlogi angelčka. Kobal se je spominjal, da je bil Fo očaran nad pasijonom in nad tem, da obstaja takšno v celoti zapisano ljudsko gradivo. Kobal, ki prihaja iz Trsta, se je spominjal, da so s kolegi, kar se tiče humorja, rasli v njegovi senci: "Fo je rasel v političnem gledališču, njegov smisel je bil ljudi osveščati. Postal je tako imenovani igrc. To je nekdo, ki je prišel na trg, govoril same neumnosti, a v bistvu povedal vse, kar se dogaja. Imenovali so ga za govoreči časopis ljudstva. Bil je mojster satire in je zagovarjal, da mora le ta vselej obravnavati politiko, religijo, seks in smrt. In tega smo se tudi mi skušali držati.," je povedal Kobal. Fojevi začetki so bili radijski, nato televizijski. Kasneje je začel pisati t.i. meščanske komedije, ki jih tudi najbolj poznamo Slovenci. Večino jih je uprizorilo tržaško gledališče, ki je Foja po besedah Kobala tudi prineslo v širši slovenski gledališki prostor. Igralec in režiser je spomnil, da je bil Fo tudi politično zelo aktiven. "Bil je ekstremni levičar in je satirično kritiziral italijanski sistem in režim. Zaradi tega so ga nato vrgli na cesto iz vseh javnih medijev. Nato je za kratek čas poniknil in kasneje začel pisati t.i. misterije," je povedal. Med njimi je tudi sloviti Burkaški misterij. Kobal je pojasnil, da je Fo tedaj jemal ljudska gradiva o Jezusu Kristusu: "Apokrifne evangelije je spravljal v zgodbe, ki so spominjale na tedanje zgodbe nekega političnega konteksta. S tem je strahotno zaslovel, hkrati pa je tedaj pokazal, da je tudi fenomenalen igralec in neverjeten improvizator. Verjetno je umrl zadnji veliki predstavnik commedie dell'arte v Italiji," je menil Kobal, ki ga je po otroški epizodi še dvakrat srečal v gledališču v Trstu.

Vselej se je opredeljeval za ateista

Letošnji 90. življenjski jubilej je obeležil s knjigo Dario e Dio (Dario in Bog). Avtor, ki se je vse življenje opredeljeval za ateista, je v njej razmišlja o veri. Do sakralnega in religije je imel že od nekdaj intenziven, a protisloven odnos. Od njegovega Burkaškega misterija (1969), zbirke monologov, v kateri je opisal biblijske teme, ki se navezujejo na apokrifne evangelije, ga zanimanje za duhovno in za vero ni zapustilo.

Knjiga je nastala v sodelovanju z novinarko Giuseppino Manin, v njej pa beseda teče o temah, kot so Bog, Biblija in versko prepričanje. "Razmišljanje o Bogu in religiji je pretveza za govorjenje o nas samih, o naših življenjih in o razvoju človeštva," je tedaj povedal Fo.

Med njegovimi pomembnejšimi deli so še gledališke igre Prst v oko (1953), Se ne plača, se ne plača! (1974), Goli človek in človek v fraku (1985) ter Par brez predsodkov (1983).

S Fojem je Italija izgubila enega največjih predstavnikov gledališča, kulture in družbenega življenja, je povedal italijanski premier Matteo Renzi. "Njegova satira, raziskovanje in delo na sceni ter njegova umetniška mnogostranskost so dediščina, ki jo je veliki Italijan zapustil svetu," je dodal premier.

Italijanski minister za kulturo Dario Franceschini pa je na twitterju zapisal: "Zapustil nas je Veliki Dario Fo. V očeh imam še vedno njegovo radost, ko je govoril o svojih projektih na odprtju muzeja Fo v Veroni." Ob tem je objavil fotografijo umetnika z Nobelovo nagrado, ki je nastala pred nekaj meseci.

“Genij komedije”

Boris Cavazza, ki se je s Fojevimi deli spoprijel kot igralec in kot režiser, pa je Foja označil za "genija komedije". "Gojil je sicer commedie dell'arte, ampak na svoj poseben način," je povedal Cavazza. Poudaril je, da je Fo izumil svoj jezik - gramlo, v katerem je govoril. Za osnovo je vzel jezik 15. stoletja v Italiji, ki ga je nadgrajeval na svojstven način, ta gramlo pa je uporabljal tudi za tuje jezike. Pri tem si je veliko pomagal s pantomimo.

Cavazza je izpostavil še Fojev kritičen odnos do italijanske države: "Bil je ultra levičar in je leta in leta kritiziral vse italijanske vlade, premlel vse škandale."

Bil pa je tudi velik igralec, z veliko energijo. Ker je imel prepoved nastopanja na televiziji, je nastopal v tovarnah in športnih dvoranah. Čeprav ga bodo verjetno desničarji popljuvali tudi po smrti, je vsekakor veliko naredil za to zvrst teatra, je prepričan Cavazza, ki meni, da je težko napovedati, kdo bo prevzel ta njegov žanr.

STA

---