Slovo raziskovalca besed in mojstra glasbe

Za Pavleta Merkúja (1927-2014) je bil navdih prostor, iz katerega je izhajal in kjer je živel. Skladatelj, jezikoslovec, etimolog, raziskovalec slovenskih narečij, akademik, več kot pol stoletja eden najvplivnejših akterjev kulturnega življenja na Tržaškem, je umrl danes, v 88. letu.

TRST > Njegov dragocen in izjemen prispevek k slovenski kulturi so letos nagradili s Prešernovo nagrado.

Pavle Merkú se je rodil 12. julija 1927 slovenskemu očetu in materi Italijanki. “Moja kri je za pet osmin slovenska, po eno osmino pa je furlanska, italijanska in češka,” je med drugim povedal v intervjuju, ki je bil februarja letos objavljen v prilogi 7. Val. Čeprav ga starša zaradi fašizma, ki se je takrat bohotil v Trstu, do 15. leta nista učila slovensko, se je Merku odločil za študij slavistike. Leta 1950 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pri dialektologu Franu Ramovšu, deset let kasneje pa doktoriral na Univerzi v Rimu. V Trstu se je učil violino in kompozicijo pri Ivanu Grbcu in Vitu Leviju.

Najprej je delal kot pedagog, potem pa kot glasbeni kritik, najdlje pa kot odgovorni urednik kulturnih programov v slovenskem jeziku na italijanski nacionalni radijski postaji RAI za Furlanijo - Julijsko krajino. Komponiral je veliko in kot je povedal, v prostem času, saj je ob tem občutil največ svobode in zabave, svoje skladateljsko delo pa opredeljeval kot neoekspresionistično. Merkújev glasbeni opus obsega orkestrska dela, solistične skladbe za različna godala, pihala in klavir, komorne skladbe, samospeve, kantate ter izvirne zborovske skladbe, kot tudi priredbe ljudskih pesmi za moški, ženski, mešani in otroški zbor. Njegova dela izvajajo po vsej Evropi, mnoga so bila nagrajena na številnih, tudi najprestižnejših tekmovanjih.

Po mnenju strokovnjakov je Merkújev najvidnejši prispevek k slovenski glasbeni ustvarjalnosti opera Kačji pastir na besedilo Svetlane Makarovič, ki je sočasno nastajala v slovenski in v italijanski inačici. Leta 1976 so jo premierno uprizorili v tržaškem Gledališču Verdi - to je bila prva opera slovenskega avtorja, ki je doživela svoj krst v takrat še zelo “italijanskem Trstu”.

Pavle Merkú je leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada za svoj Koncert za violino in orkester, leta 2001 Štrekljevo nagrado za dosežke na področju zbiranja slovenskega ljudskega izročila, pet let kasneje pa Kozinovo nagrado za skladateljski opus. Leta 2007 mu je Slavistično društvo Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo na področju raziskovanja slovenskega jezika na zahodni meji. Bil je prejemnik srebrnega častnega znaka svobode Republike Slovenije in član Slovenske akademije znanosti in umet nosti. Letos je prejel še Prešernovo nagrado.

V instrumentalna dela je izjemno prefinjeno vključeval ljudsko tematiko, prav raziskovanju ljudskega izročila pa se je veliko posvečal kot slovenist. Od srede 60. let minulega stoletja je zbiral pesmi, kasneje pa še povedke, običaje, vraže in drugo ljudsko blago med Slovenci v Italiji: leta 1976 je izdal knjigo Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. S svojim raziskovalnim delom je opozoril slovensko stroko in javnost na pozabljeno ljudsko izročilo Rezije in Terske doline, na dokaze o zgodovinski avtohtonosti in zakoreninjenosti Slovencev v Benečiji pa tudi na slabo raziskanost življenja in dela Marija Kogoja. Leta 2004 je izdal knjigo 1300 primorskih priimkov, v kateri dopolnjuje delo neizdane publikacije slovenskega etimologa Franceta Bezlaja.

S sodelavci in somišljeniki je v Trstu ustanovil kulturno-umetniško združenje slovensko-italijanskega prijateljstva Gruppo - Skupina 85 kot vzor možnosti so bivanja, sožitja in sodelovanja različnih kultur ter tako vplival na odnos večinskega naroda do slovenske kulture.

“Njegov skladateljski, raziskovalni in publicistični opus predstavlja enega od vrhov slovenske ustvarjalnosti po drugi svetovni vojni,” so med drugim zapisali v utemeljitvi Prešernove na grade. Sprejel jo je vidno ganjen. “Zadnjih deset let se samo zdravim. To je zame čas trpljenja, saj ne smem več brati, skladati, delati. Smem se samo še spominjati ... Zaradi te nagrade, ki mi je ni bil nihče dolžen dati, se počutim spet srečnega.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---