Popoln? Ne, le Eros.

Čeprav so njegov koncert najavljali predvsem zapisi o številu tovornjakov z opremo in prisotnosti družine, kuharja, fitnesa in še česa, je Eros Ramazzotti (1963) k nam prispel zlasti zaradi svoje nove, že 13. plošče, naslovljene Perfetto (Popoln). A večtisočglavo množico oboževalcev v sicer nerazprodani Areni Stožice je v dobrih dveh urah razgibanega glasbenega spektakla poleg novih skladb potešila tudi obilna mera starejših uspešnic v novih preoblekah.

Odpri galerijo

LJUBLJANA > Morda je naključje, vendar smo ob udarnem začetku koncerta zaradi energične elektronike, sodobne grafične podobe in domišljene scenografije s projekcijo Erosovega kubističnega portreta na zaveso, za katero se je pevec skrival vso uvodno L'ombra del gigante, skorajda pomislili, da se bo na odru pojavil kar Jovanotti (s katerim sta omenjeno skladbo leta 2001 tudi napisala), ki v Ljubljano sicer prihaja januarja. Eros Ramazzotti se je očitno odločil, da klišeje o zgolj romantičnem izpovedovalcu ljubezni razbije takoj in se v slogu le nekaj let mlajšega kolega že v uverturi skupaj z občinstvom izstreli v visokotehnološko sedanjost, v kateri pa, kakor prepeva v pesmi Il tempo non sente ragione, čas ne prizanaša. In prizanesel ni niti njemu - vsilil mu je kako novo gubico, a tudi podaril zrelejši, za spoznanje bolj raskavi glas.

“Dober večer, Ljubljana! Kako ste?” se je že kmalu prikupil občinstvu, ga spomnil, da pri nas ni prvič (nazadnje je bil leta 2009 v Hali Tivoli) in v tem slogu nadaljeval dobri dve uri, med katerimi se je dodobra naučil izgovoriti “hvala”. Že uvodoma je zapel tudi nosilno, nekoliko naivno Perfetto in s kantrijem zaznamovano radijsko uspešnico Alla fine del mondo, nato pa novejše skladbe predstavljal izmenjaje s svojimi zimzelenčki, od Se bastasse una canzone (1990) do Terra promessa (1984). Slednja je v času množičnega iskanja “obljubljenih dežel” odzvanjala v novi luči, tako kakor Esodi, ki jo je napisal leta 1992, menda kot odziv na takratno balkansko morijo. “Žal se mi zdi, da je znova moderna,” jo je v luči begunske krize uvedel pevec, ki se družbenih tematik sicer loteva redkeje kakor večne romantične ljubezni.

Med vrhunce dobrih dveh ur glasbe sodi gotovo akustični medley uspešnic Una storia importante, Adesso tu in L'aurora, in ena največjih mojstrovin italijanske popularne glasbe Musica e'; enajstminutna dramaturško kompleksna oda življenju in glasbi, ki so jo v Ljubljani skrajšali na še vedno osupljivih osem minut.

Eros, ki ga na tokratni turneji spremlja devetčlanska uigrana zasedba prekaljenih glasbenikov, se je vnovič izkazal kot izjemen vokalni interpret, a tudi glasbenik. Med koncertom je poprijel tako za akustično kakor električno kitaro, ganljiv trenutek pa je pričaral sam za klavirjem, na katerega je zaigral Tra vent' anni, ki jo je na novi plošči posvetil štirimesečnemu sinu Gabriu Tulliu.

A vendarle njegov glavni adut ostaja glas, ki pa je dovolj poseben, da marsikoga tudi odvrne od poslušanja. In tu so še pesmi, s katerimi “kralj italijanskega popa” še vedno nagovarja najširše občinstvo, ki se, resnici na ljubo, povečini žlahtno stara z njim. In ni videti, da bi ga kaj motilo, da Eros še vedno najpogosteje igra na vižo čustev, kjer pa mu je treba priznati, da je neizčrpen vir najrazličnejših načinov izpovedi.

Sprva precej zadržan, morda celo nejevoljen zaradi praznin, ki so zevale v prvem delu tako imenovanega fenovskega parterja (bojda plod kombinacije vstopnic po 65 evrov in poslušalcev, večinoma v letih ali stanju duha, primernega za tribune), je iz skladbe v skladbo postajal vse bolj domač. In v dodatku s Fuoco nel fuoco in Piu bella cosa uspel na noge dvigniti tudi precej togo občinstvo na tribunah.

A kaj, ko Eros v resnici ni “show man”, v vlogi zabavljača se pravzaprav ne obnese najbolje, čeprav se je tudi tokrat skušal nemalokrat pošaliti tako z glasbeniki kakor s poslušalci. Celo težko bi rekli, da je simpatičen. Prej obratno, a njegova vrlina je od nekdaj petje. In v tem pogledu ostaja domala “perfetto”.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---