Poezija naj spet poišče bralca

V mladostnih letih je bil njegov vitalizem robusten, po srečanju z zavestjo o minljivosti pa se je obrusil do krhkosti, so zapisali v utemeljitvi velike Prešernove nagrade, namenjene Andreju Brvarju (1945), pesniku, sprva zaposlenemu v Mariborski knjižnici, zatem pa uredniku najprej na založbi Obzorja in zatem še na Literi. Avtorja desetih pesniških zbirk, od Slikanice (1969) do Materiala (2013), izvrstnega pisca in obenem poglobljenega preučevalca pesmi v prozi, smo poklicali v njegov Maribor.

MARIBOR > Odkar je izvedel, da prejme veliko Prešernovo nagrado, precej premišljuje o tem, “kako kampanjsko potekajo priprave na proslavo”, pravi: “V zadnjih štirinajstih dneh sem imel kakih petnajst, šestnajst intervjujev, potem pa bo verjetno spet mir, tišina.” Bolje bi bilo, meni, ko bi nagrajence razglasili že ob Prešernovem rojstnem dnevu v začetku decembra, saj bi potem vse teklo mirneje, bolj urejeno.

So partizani smrdeli?

Danes pri domačih mlajših pesnikih pogreša zlasti refleksijo, premislek o lastnem ustvarjanju, veseli pa ga, da je slovenska poezija vse bolj v ženskih rokah. “Najbolj nadarjene so danes mlade pesnice,” pravi. “Tako v Ljubljani kakor v Mariboru in na Primorskem, kjer imate na primer odlično Miljano Cunta. Toliko dobrih pesnic še nismo imeli.”

Njegove strasti ostajajo slikarstvo, glasba, šport ... in seveda poezija. Zaradi nje bi dvakrat skoraj pristal v zaporu. “Prvič sem imel težave leta 1967, ko sem v reviji Problemi objavil Balado, posvečeno učitelju predvojaške vzgoje, in pesem Sklicujem zborovanje. Napisal sem ju kot konstruktivno kritiko, s pozicije socializma in uperjeno v njegove zablode. Ampak obe pesmi so razumeli čisto napačno. Miško Kranjec je napisal kritiko in z njo zapolnil celo stran Dela, nanjo pa se je Zveza borcev odzvala z grožnjo, da bo organizirala protestni pohod po Titovi cesti, če me ne postavijo pred sodišče. K sreči do ničesar od tega ni prišlo, a posledice sem trpel do nastanka slovenske države. Zame ves ta čas ni bilo kakšne odgovornejše službe. Dobrih petnajst let sem preživel kot knjižničar. Nikakor nisem mogel dobiti službe v mariborski založbi Obzorja ali kje drugje, kjer bi lahko delal kaj primernejšega moji izobrazbi literarnega komparativista.”

Drugič mu je trda predla po izidu zbornika Skupaj, ki ga je leta 1973 izdala mariborska peterica (Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger, Partljič). “V imenu Zveze borcev se je oglasil Dušan Mevlja, češ da blatim JNA in partizanstvo,” se spominja Brvar. “Zapičil se je v nekaj verzov. V pesmi, ki je konstrukcija, sorodna delom Majakovskega, sem na primer zapisal 'je res da so partizani smrdeli', a to me je prešinilo, ko sem služil vojsko. Nismo se mogli kaj dosti umivati, zato sem pomislil, kako je moralo biti šele pri partizanih!”

Včasih je poezija dvigovala prah, danes pa je drugače. “Poezija je izginila z družbenega radarja, po eni strani že zato, ker zahtevnejša poezija ni dostopna vsakomur, po drugi strani pa tudi zato, ker jo je že sam razvoj pripeljal do izpraznjene besede, ki je potrgala vezi z bralcem, prav to pa jo je najbrž odvrglo na družbeni rob. Poezija bo spet morala poiskati stik z bralcem, vendar na nov način, ki bo ustrezal potrebam človeka 21. stoletja.”

Brvar stavi na pesem v prozi, na poezijo, ki “ohranja ritem, podobje, ekonomizacijo izraza, vendar ni več pisana v klasični formi, v verzih in rimah”.

Tudi sam še zmeraj pesni, a se bliža zadnji postaji. Pripravlja svojo poslednjo zbirko, ki jo bo najverjetneje naslovil Fusnote: “To bodo res fusnote, samo še opombe k mojemu življenju in delu, utrinki, opazke o vsakdanjih drobnarijah, ki pa so nepomembne zgolj navidez. Potem ne bom več objavljal poezije. Čutim, da bo s tem moj opus zaokrožen. Če bi mu potem še karkoli dodajal, bi se zgolj ponavljal, česar pa ne maram.”

Oster je do pesnikov, pravzaprav “pisunov”, ki “štancajo”, na leto izdajo tudi po več zbirk in se opirajo zgolj na zven besede, zanemarjajo pa njen pomen. “Temu sem se ogibal že na začetku, instinktivno, saj je osnovni element moje poezije pesniška slika, vzeta iz realnega, objektivnega sveta. Pozneje, ko sem dojel, da je izpraznjena beseda dejansko posledica sodobnega nihilizma, pa sem zavestno ohranjal pomen besede. Taka beseda se mi je razraščala bodisi v zgodbo bodisi v pesniško konstrukcijo ali pa samo v utrinek, neke vrste sodobni haiku.”

Zlata vreden humor

Preučevalci Brvarjevega opusa poudarjajo zlasti njegov vitalizem, ki se napaja iz zavesti o lastni končnosti in iz brezkončnega čudenja nad bivanjem tukaj in zdaj, pa tudi humor. “Humor je vsekakor zlata vreden,” pravi pesnik. “Humor nam pomaga živeti, omogoča nam distanco do lastnih težav. Opažam, da se zlasti Slovenci, ki smo rahlo zamorjen narod, kar razcvetimo, ko nam kdo postreže s humorjem. In da smo Štajerci nekoliko bolj odprti, kakor ste tudi Primorci, zato ima humor pri nas več prostora kakor pri drugih Slovencih.”

Hitro poudari še, da prek našega časnika s prav posebnim veseljem nagovori Primorce: “Po očetovi veji izhajam s Primorskega. Mama mojega starega očeta je bila iz Vipave, pisala se je Silvester, njen stric pa je bil Maks Cotič, dolgoletni urednik tržaškega časnika Edinost. Po očetovi strani sem vezan na Primorsko, po mamini pa na Štajersko. Dobra kombinacija, a ne?”

ANDRAŽ GOMBAČ

---