Podobe homerjev s Kosova

V očeh večine Slovencev so Albanci slaščičarji. S tem stereotipom se je poigral slikar, tokrat kot kurator, Gani Llalloshi. Razstavo del dvajsetih sodobnih umetnikov s Kosova je naslovil A bi kaj sladkega? V piranski Mestni galeriji jo bodo odprli nocoj ob 20.30, Llalloshi pa je k sodelovanju na prvi veliki predstavitvi kosovske sodobne umetnosti v Sloveniji, povabil zlasti mlajše in angažirane umetnike.

PIRAN > “Umetnost razumem kot odpiranje novih vprašanj. Poleg tega sem vajen, da z zunanjim svetom komuniciram prek paraironije oziroma parakomedije. Nenazadnje, odkar živim v Sloveniji, se mi je neštetokrat zgodilo, da me je kdo vprašal, ali ima moj stric slaščičarno. Pa sem se odločil, da naslov razstave izpeljem iz tega stereotipa,” pojasni Gani Llalloshi.

Skupinsko predstavitev sodobnih vizualnih umetnikov in umetnic, ki prihajajo s Kosova, je pripravil na povabilo Obalnih galerij, zgodba piranske razstave pa ima korenine v Prištini, od koder je tudi sam. Leta 2003 je skupaj z dr. Nadjo Zgonik v Nacionalni galeriji zasnoval prvo bienalno razstavo Qmimi Muslim Mulliqi, ki je bila prva mednarodna predstavitev vizualne umetnosti na Kosovu po drugi svetovni vojni. Poleg uveljavljenih tujih umetnikov je takrat svoja dela razstavilo tudi 20 kosovskih likovnih ustvarjalcev. Kar nekaj teh se bo predstavilo tudi na razstavi v Piranu.

“Povabil sem tiste umetnike, ki so se samostojno uveljavili po letu 2000. Te umetnike poznam, večino spremljam že zadnjih 15 let,” pravi kurator in opozarja na nekaj posebnosti sodobne kosovske likovne ustvarjalnosti. V Piranu bodo na ogled dela tistih umetnikov, ki jih zanima odnos med družbo in posameznikom.

Na skupinski razstavi v Obalnih galerijah se predstavljajo Alban Muja, Alketa Ramaj, Astrit Iamaili, Alketa Xhafa Mripa, Driton Hajredini, Dren Maliqi, Elsa Martini, Eliza Hoxha, Haveit, Jakup Ferri, Jetmir Idrizi, Leunora Salihu, LulzimZeqiri, Mehmet Behluli, Merita Koci, Majlinda Hoxha, Nita Deda, Rudina Xhafer, Qendres Deda in Yll Citaku.

Poleg tega se mu zdi izjemno pomembno in zgovorno tudi to, da gre za umetnike, ki so odraščali in se formirali v družbi brez institucionalno organiziranega sistema umetnosti in brez finančne podpore. “Pod apartheidovskim Miloševićevim režimom se je za Albance na Kosovu sesulo vse. Inteligenca je v tistih desetih letih ustvarjala paralelne institucije. In večina umetnic in umetnikov, predstavljenih na razstavi A bi kaj sladkega?, zato nima klasične, formalne izobrazbe. Znanje so pridobivali skoraj ilegalno, na predavanjih, ki so bila v zasebnih hišah,” pripoveduje Llalloshi. In dodaja, da občuduje njihovo vztrajnost, umetniško samoniklost in prodornost: “Najbolj zgovorno od vsega se mi zdi, da so ti ljudje prodrli na tuje trge. Večina ima pogodbe z galerijami po evropskih mestih, s svojo umetnostjo se preživljajo, v Prištini pa jih ne poznajo.”

Za kosovske umetnike in umetnice, ki svet okrog sebe komentirajo prek različnih likovnih zvrsti - od videa, instalacij, fotografij do slikarstva - Gani Llalloshi pravi, da so neke vrste homerji: “Ko so stopili v svet vizualne umetnosti, so bili 'slepi'. S tem hočem reči, da niso imeli vpogleda v to, kaj se dogaja v svetovni, evropski sodobni umetnosti. A njihova dela tega ne kažejo, kar dokazuje, kako resnično velik je njihov potencial in kako močna je njihova umetniška govorica.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---