Podobe, ki so se dvignile iz glasbe

Slikarski svet Vande Vremšak Richter je poetičen, nežen in globoko oseben. Njeni akvareli, ki so še do prihodnje srede na ogled v izolski galeriji Insula, se na prvi pogled zdijo podobe fantastičnih, skoraj pravljičnih travnikov. A gledalec hitro ugotovi, da stoji pred slikarkinimi notranjimi pokrajinami in da pravzaprav ne gre za tisto, kar vidi in gleda; kar opazi njegovo oko, šine vanj, zdrami ter spodbudi občutenje oziroma čustvo.

IZOLA > Vanda Vremšak Richter, sicer profesorica na katedri za nemški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti ter prevajalka, slika že precej dolgo, s samostojnimi razstavami pa se predstavlja šele zadnjih nekaj let. Vnukinja Mare in Toneta Kralja je s slikarstvom odraščala, prav tako kot z glasbo: njen oče je bil skladatelj in zborovodja Samo Vremšak, mama pa operna solistka Tatjana Kralj.

In kot je slikarka zapisala ob izolski razstavi, ki jo je naslovila Zatišnost, v njenem ustvarjanju odzvanjata obe umetnosti: “Odkar pomnim je imelo slikarstvo name velik vpliv. Vsrkavala sem moč iz slik bratov Kralj, pozneje vstopala vedno znova v sublimni svet simbolistov (Khnopff, Previati, Vrubel, Borisov-Musatov idr.), v svetlobni kozmos poznega Moneta, intimizem Zakonjškove in Ficka in drugih. In tu je in je bila od nekdaj glasba. Izrazito bogat čas je bilo večletno bivanje v Nemčiji, kjer sva s sestro dvojčico vstopili že kot deklici v mamin svet opernega gledališča, ki je lahko izjemno navdihujoč, saj združuje glasbo in vizualno, predvsem pa (govorim o vrhunskem podajanju) močna čustva in občutja. Glasba mi je bila položena v zibko tudi preko očeta skladatelja, ki je v odmaknjenosti od realnosti ustvarjal svoja 'abstraktna' dela. Brez glasbe pravzaprav ne morem živeti,” pravi in dodaja, da ko slika ne more brez glasbe. Odmakne jo od vsakdana “in s svojimi emotivnimi dražljaji preklopi na (podzavestno) stanje višje koncentracije in senzibilnosti.”

Tam se porajajo njene pokrajine, ki gledalca vodijo v polje konteplativnega. Na njenih akvarelih, iz katerih mestoma pljuskne detajl, ki spomni na secesijsko ornamentiko, drobec, prežet s simbolizmom tistega časa , se razgrinjajo cvetovi, trave, listi. Kopajo se v nežni, že skoraj prosojni svetlobi, a ne pripadajo svetu figuralnega, obenem pa nikoli zares ne zdrsnejo v abstrakcijo. Kustos Dejan Mehmedovič pravi, da prav z ohranjanjem tega ravnotežja slikarka doseže tisto, kar se mu zdi pri njenem delu najbolj navdušujoče - to je ustvarjanje vzdušja: “Njene podobe gledalca zato odpeljejo v doživljanje, duhovnost, transcendendentalnost ... To je intimistično slikarstvo, ki se ne obremenjuje z aktualnostjo pa tudi s formo ne,” meni Mehmedovič.

In dodaja, da v podobah Vremšakove ne zadenemo ob pomanjkanje smisla, torej paradigmo sodobne umetnosti, ki kot sestavljenka razpadajočega sistema, brez smerokaza, apatično vegetira in postaja le pohlevna služabnica kapitala: “V sorodnosti z vzhodnjaško filozofijo duha, ki ima tu povsem evropsko formo in vsebino, išče njeno slikarstvo udejanjenje v nastanku velikega doživetja znotraj drobnega, malega dogodka.”

Ti “drobni, mali dogodki” pa v slikarsko življenje vselej poženejo ob glasbi: “Ko teče ta(kšna) glasba skozi mene, gre za mistično izkušnjo neskončne, pogosto neznosne Lepote. In zdi se mi, da slika kot iluziven prostor vsrkava to lepoto in jo vrača v vizualni podobi. Tu ne gre za vizualizacijo glasbe, temveč za reinterpretacijo njenega čustveno-estetskega naboja in približevanje njeni kompozicijski strukturi,” pa dodaja umetnica, ki od leta 2011 ustvarja tudi v izolskem ateljeju svojega starega očeta Toneta Kralja.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---