Počival bi, se sprostil? Delaj!

Trpki in obenem duhoviti, blagodejno angažirani udeleženci letošnjega Foruma Tomizza so o letošnji osrednji temi - diktaturi prekariata - predvčerajšnjim razpravljali v Trstu, danes bodo v Umagu, včeraj pa smo jim prisluhnili na sedežu Univerze na Primorskem v koprski Ameriji.

KOPER > Gostitelj, rektor Univerze na Primorskem Dragan Marušič, se je po tomizzovsko trijezičnem pozdravu odločno zavzel za izključno brezplačno visoko šolstvo in opozoril na beg možganov: “Slovenija še ni doživela tako velikega. Nekoč so le redki zapuščali domovino po srednji šoli, zdaj pa to stori že približno dvajset odstotkov najambicioznejših v generaciji.”

Uvodni govornik Igor Vidmar, pomemben motor domače glasbene scene, po izobrazbi politolog, družbeno kritični um, ki ima za sabo šest mesecev redne zaposlitve in štirideset let življenja s pomočjo honorarjev in pogodb, je najprej preletel zgodovino delavskih bojev. Z njimi so si naši predniki izborili pravice - prav tiste, od katerih se vse hitreje poslavljamo.

“Pustili smo se podkupiti. Velik del delavskega razreda, pa tudi intelektualnega in drugih, se je pustil zazibati v evropsko varianto ameriških sanj, v potrošništvo, hedonizem in podobno,” pravi Vidmar. Meni, da je nujna revolucija potrošnje in distribucije. Najbrž bomo morali osvojiti veščino skromnega, discipliniranega življenja: “Sedem milijard ljudi na svetu ne more živeti, kakor živimo v Evropi in kakor še vedno živi tudi velik del prekarcev.” Šele ko bomo to dojeli, je prepričan, se bomo lahko res lotili ustrezne strategije reševanja.

O prekarnem življenju je iz prve roke poročala Katja Perat, pesnica in literarna kritičarka iz Ljubljane, ki se je uvodoma opravičila: zaradi “pomanjkanja produktivnega časa” je bila svoj prispevek Kdor hoče kosilo, mora postati surov še pred nastopom v Kopru prisiljena objaviti v Pogledih.

V njem se sprašuje o smiselnosti praznika dela danes, opozarja, da tisti, ki se še sklicujejo na delavske pravice, čedalje pogosteje obveljajo za lenuhe in da si zlasti prekarci nikoli ne smejo privoščiti počitka. “To seveda ne pomeni nujno, da delamo dobro in naredimo veliko, pa vendar je v naš modus operandi vpisano, da je treba nenehno rovariti, gledati na vse kot na potencialni biznis in na vsakogar kot na potencialnega delodajalca, predvsem pa se je nedopustno kadarkoli sprostiti,” pravi in poziva k solidarnosti, “nekemu osnovnemu zavezništvu, ki bi se ga prekariat lahko priučil iz zgodovine proletariata”.

V Pulju rojeni književnik Dragan Velikić, ki se je lani na slovenske police zavihtel s kar tremi poslovenjenimi romani, je včeraj izstopal: spregovoril ni o prekarstvu, marveč o kulturnem bogastvu obmejnih mest, izgonu svetovljanstva v podpalubje, osvajanju novih ozemelj in izkušenj z vstopanjem v tuje literarne svetove in svojem prebiranju Fulvia Tomizze.

V mračnejše vode osrednje teme je zbrane vrnila časnikarka in aktivistka iz Splita Anita Lunić. Nanizala je pasti “dirke proti dnu”, v kateri države vse bolj krčijo delavske pravice, da bi se čimbolj prikupile mednarodnemu kapitalu. Največ prekarcev je med študenti, ženskami in imigranti - žalostno je, da mora delati kar štirideset odstotkov študentov, in to celo v času predavanj, zaradi česar mnogi slej ko prej opustijo študij, s svojim početjem pa škodljivo vplivajo tudi na pogajalsko moč delavcev. Tudi Ana Lunić možno rešitev vidi v organizirani solidarnosti prekariata, ki edina še lahko pripelje do “novega politično-ekonomskega ali, če hočemo, tudi razrednega spopada”.

Nastopili so še publicist, esejist in literarni kritik Boris Postnikov, umetnostni kritik, pesnik in pisatelj Enzo Santese ter pisateljica in novinarka Kenka Lekovich.

In pa Marko Tomaš, književnik in časnikar iz Mostarja, ki ugotavlja, da danes vlada “teror kapitala”. “Da bi se kapital obdržal, kakor vsaka diktatura potrebuje negotove, prestrašene posameznike”, pravi Tomaš in opisuje samomore v svojem mestu. Ubijajo se ljudje, ki ne morejo izplačati kreditov - denar pa si izposojajo, da bi sebe in svoje družine potegnili iz bede.

Skrbi ga, da ima tudi potencialna revolucija - kakor vse drugo - svoje lastnike: “Lastniki pa tako ali drugače pričakujejo profit. Groza zgodovine je v enem samem drobnem dejstvu, da en teror zamenjamo za drugega. Nihče nikogar ne skuša razumeti, nihče nikomur ne poda roke. Zato smo osamljeni.”ANDRAŽ GOMBAČ

---