Pobegli se je vrnil iz Španije

Obisk uveljavljenega španskega pisatelja Ernesta Péreza Zuñige, avtorja prvega romana o skladatelju Giuseppeju Tartiniju, ki je nastal na tujem, lahko zagotovo štejemo med najbolj posebne dogodke tega tedna. Roman, ki je bil v Španiji že dvakrat nagrajen, je navdihnila Tartinijeva glasba in še bolj njegovo burno življenje.

PIRAN > Naslov izvirnika, La fuga del Maestro Tartini, skriva v sebi poleg bega kot načina Tartinijevega življenja tudi fugo kot kontrapunktično glasbeno obliko, v kateri je napisan tudi roman: v dveh sočasnih pripovedih, prvi zgodovinski, drugi brezčasni. Prav s to, brezčasno, je avtor poudaril nesmrtnost Tartinijeve glasbe, hkrati pa premaknil svoje in s tem tudi bralčevo gledišče od zgodovinskega do današnjega, nekoliko ironičnega, mestoma manipulativnega in nazadnje celo do metafizičnega. Zato roman v resnici ni zgodovinski, predvsem pa ne biografski, saj se ena od pripovedi nenehno poigrava z namišljenimi zgodbami. Je pa iz zgodovinskih dejstev in podatkov o Tartinijevem življenju črpal navdih za svojo zgodbo.

V Tartinijevi nemirni, uporniški duši se Ernesto Pérez Zuñiga mestoma prepozna tudi sam, saj pravi, da je Tartini univerzalen, tako zaradi lepote svoje glasbe kakor zaradi intenzivnega življenja, ki sodi bolj v današnji čas kot v 18. stoletje. Zato se je odločil o tem človeku, ki nosi v sebi dvojnost božanskega in demonskega, ki je z lepoto premagal Fausta in v vragu našel muzo navdiha, napisati roman. V ta namen je že pred desetimi leti prehodil vse Tartinijeve poti, tudi tiste piranske in strunjanske, na katerih se roman začne.

“Ko sem tedaj prihajal v Piran,” pravi, “si nisem mogel predstavljati, da bom tu doživel predstavitev svoje knjige - s častnimi gosti, z domačim zborom, ki nosi Tartinijevo ime in poje njegove pesmi, in z izvrstnim violinistom Črtomirjem Šiškovičem, ki je zaigral na Tartinijevo violino ...”

In prav ta violina bo verjetno že v kratkem prvič zaigrala tudi s CD-ja. Velika novica je sicer nehote ušla iz ust direktorju Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Francu Juriju, ki je prvi videl roman, že pred meseci, ko je v muzej prispela pošiljka s knjigo, polno presenečenj. Tedaj je odkril, da “Tartini ni le simbol Pirana, da ni ne slovenski ne italijanski, temveč 'mojster narodov' v pravem pomenu besede, univerzalen in splošno znan”.

Roman Ernesta Péreza Zuñige je izšel pred dobrim letom pri madridski založbi Alianz Editorial. Leto prej je bil z naslovom Il terzo suono nagrajen na prestižnem natečaju Torrente Ballester, za katerega je avtor uporabil psevdonim Antonio Vandini (ki je bil v resnici violončelist, Tartinijev prijatelj iz praškega obdobja). Pet let poprej pa je prejel nagrado Luis Berenguer v mestu La Coruña. A od vseh nagrad mu je bila najljubša prav predstavitev knjige v Piranu, prežetem s Tartinijevo preteklostjo, in poslušanje Tartinijeve glasbe, ki nosi v sebi pečat tega mesta. Zato se je tudi španski veleposlanici Anunciadi Fernández de Córdova, ki se je kmalu po prihodu v Slovenijo odločila, da bo “za 'Špansko vas' našla mesto na zemljevidu Slovenije”, zdela ta predstavitev pravi privilegij. “Moram priznati, da sem kar malo ljubosumna, saj je imeti priložnost predstaviti knjigo o Tartiniju v Piranu pravi privilegij.”

Škoda le, da se prav njegovi rojaki tega premalo zavedamo.

LEA HEDŽET, Radio Koper

---