Plesalec z barvami

Andraž Šalamun je kot slikar stopil na likovno prizorišče leta 1976. Takrat se je spustil v ritualni ples z barvami in še istega leta svoj slikarski svet tudi prvič javno pokazal na skupinski razstavi s Tugom Šušnikom in Tomom Podgornikom v ljubljanski Moderni galeriji. Prav tam bodo drevi ob 20. uri odprli razstavo, ki razpira vpogled v edinstven in samonikel Šalamunov ustvarjalni univerzum.

LJUBLJANA > Izbor del, ki jih bo mogoče do 9. aprila videti na ljubljanski razstavi, je bil svojevrsten izziv, je včeraj dejala kustosinja, dr. Martina Vovk.

Andraž Šalamun je namreč izjemno plodovit in eruptiven slikar. Njegov opus je mogočen - zgolj v prvem letu druženja z barvo in platnom je v svojem koprskem ateljeju naredil 60 slik. Malce manj jih bo na ogled na retrospektivi, ki bo predstavila najboljša in najznačilnejša dela iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij.

Pregledno razstavo del Andraža Šalamuna bo drevi slovesno odprl minister za kulturo Anton Peršak. Ob razstavi bo izšel katalog z besedili dr. Martine Vovk, Andreja Medveda, Jaše Denegrija in Sergeja Kapusa, ki z različnih vidikov obravnavajo Šalamunovo slikarstvo.

Šalamun je v slikarstvo vstopil prek konceptualne umetnosti. Prvo poglavje njegove likovne ustvarjalnosti pripada avantgardistični skupini OHO, kjer je deloval v letih 1968-1971. Takrat je ustvarjal dela v duhu arte povera (t.i. revna umetnost) in body arta. V tistem obdobju je po oceni Vovkove v Šalamunovem ustvarjanju že mogoče slutiti eno bistvenih potez njegovega slikarstva - telesnost. Slika namreč s celim telesom, v sliko se spusti, ne da bi jo vnaprej načrtoval, in zato njegovo slikarsko dejanje spominja na ples ter nosi občutje ritualnosti. Iz Šalamunovega prvega slikarskega obdobja so na razstavi predstavljena dela v slogu action paintinga - takrat je na podlago, običajno juto, ki jo je razgrnil po tleh, nanašal, zlival in metal barve, pigmente, malto ...

Postavitev, ki po besedah kustosinje preleti vse najpomembnejše postaje Šalamunove ustvarjalnosti, pokaže tudi serijo pastelov, ki jih je ustvaril pred letom 1976 in pomeni neke vrste prehod od konceptualizma k sliki. V tistem času je kot popoln slikarski samouk začel raziskovati materialnost abstraktne slike.

Šalamun, ki sodi med najvidnejše slovenske slikarje zadnje četrtine minulega in začetka tega stoletja, je avtor izrazito osebne ikonografije - v osemdesetih letih je na njegovih velikih formatih kraljeval bizon. Zagledal ga je v kavni usedlini, pretresel ga je in to veličastno žival je nato strastno upodabljal. Andrej Medved, ki Šalamunovo slikarstvo spremlja že od začetka, meni, da je kot slikar vedno realiziral čutno idejo. V osemdesetih letih Šalamunova platna eksplodirajo v podobi in koloritu, takrat postane eden od osrednjih predstavnikov slikarstva nove podobe. Od Bizonov ga je gnalo naprej, na še bolj subtilno in individualno slikarsko potovanje - k Soncem. Ta cikel, ki ga je ustvaril v devetdesetih, po oceni poznavalcev velja za najprelomnejšo točko njegovega slikarskega razvoja. Intenzivnemu raziskovanju abstraktne krajine se posveti v ciklu grških otokov ter v “mediteranskih krajinah”, nekoliko mračnejše in melanholično vzdušje pa veje iz cikla Mah in srebro. Ime zanj je Šalamun našel v poeziji pokojnega Jureta Detele.

Po letu 2000 se v različnih ciklih - Benetke, serija Cipres, serija Mesecev in kozmičnih krajin - zaokroža Šalamunovo dolgoletno raziskovanje v ponavljanju istega motiva v številnih variacijah.

Po oceni umetnostnega zgodovinarja Sergeja Kapusa, ki je na včerajšnji novinarski konferenci Šalamunov opus razdelal s teoretskega vidika, je umetnik že od začetka izpodbijal tezo, da je slika to, kar je, in da ni to, kar ni. Temeljni zastavek Šalamunovega vstopa v slikarstvo je po njegovem mnenju v tem, da možno ne obstaja vnaprej, ampak ga ustvari slikarjeva intervencija: “Stava Šalamunovega slikarskega rituala je v tem, da se nezmožno zgodi.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---