Planeti nosijo poročne vence

Ivan Novak se že nekaj desetletij trmasto, vztrajno in s počasnim, premišljenim korakom vzpenja na goro poezije. Nima velikih ambicij, zadovoljen je s kosom kruha in jabolkom. Mimo njega hitijo bolj zahtevni in vase bolj zagledani poeti, a on se zanje kaj dosti ne zmeni. Ošvrkne jih s kakšno besedo, kritično mislijo, a takoj nato na takšne poete pozabi. In spet leze navzgor. Tako od zbirke do zbirke.

Ta zadnja Meritve časa razkriva, da se je Istran, ta skromni poet, vzpel že v območje dokajšnje zrelosti in torej tudi dobre poezije. Misli so globlje, bolj prodorne. Metafore domiselne, tu in tam presenetijo z iskrivostjo.

Ivan Novak: Meritve časa; Kulturno društvo Beseda slovenske Istre, Koper in Andragoški center Slovenije-Ljubljana. Koper 2014. Spremna beseda Patricija Dodič. Likovna dopolnitev: Stojan Ržek.

Ivan Novak ohranja domačnost, kar pomeni, da je vpet v dolgo in trdno, tudi trdo korenino preteklih rodov. Ta povezava mu daje moč, hkrati pa poštenost in predvsem modrost, ko se kot poet ozira naokoli in se v pesmih meditativno dotika vseh mogočih vsebin življenja človeka in narave. Redko zgreši v presoji, saj mu vpetost v osapske stene in intimna bližina s Kraškim robom, s Tinjanom, bližnjim Trstom, pa z reko Rižano, Rokavo, Dragonjo … ohranja notranji mir in pronicljiv pogled, ko razmišlja o mejah, o Istranih, ki so odšli po svetu, o zemljici istrski, o tistih, ki segajo previsoko. Opazuje dejanja politikov, ki jim lažna moč kalí razum, v plitvinah duhovne bede se duši modrost. Vendar odpušča drugim in samemu sebi, ker ve, da je človek zadnji, ki bi smel soditi drugega človeka. Sodijo nas lahko rastline, živali, pa zemlja, voda, zrak in nebo. Torej Ivan Novak ne pozna domišljavosti, nadutosti in vsevednosti. Ne jemlje si pravice soditi in obglavljati.

Njegov duh je živahen, zvedav, dotika se velikih in majhnih čudes življenja. Strešni žleb zapuščene hiše pušča: kaplja za kapljo, solza za solzo tistega, ki je odšel in se izneveril svoji domačiji in domovini, pa tam nekje daleč joče in hrepeni po vrnitvi. Kako pristno in novo zvenijo metafore o tej bolečini! Morda zato, ker pesnik najgloblje čuti svojo malo domovino, to svojo Istro, in njene ljudi, svoje brate in sestre, pa: Porušene hiše / ždijo v urah minulega časa. / Oči imajo slepe / med jertami na tleh./

Seveda je ljubezen tudi Ivanu Novaku izbrazdala srce in dušo. Ljubezni pa je mnogo, mnogo vrst. Tista do ženske je sicer poetu najbližja, toda obstajajo še druge, težje, globlje. Ljubezen do življenja, ljubezen do bližnjega. Pa ljubezen, ki so jo začarali v sovraštvo, a to noče biti in se rešuje nazaj v svet sonca in topline. In ljubezen do oljke; tako pristna, čista in svetla.

In kako je z ljubeznijo, ki se je spremenila v ščuvanje, zastrupljanje, ki je postala kužna? Pesnik pravi: … še dolgo, dolgo bolehno bo potomstvo.

Uvod v pesniško zbirko je napisala Patricija Dodič. Mentorica, ki pozna bližino in jo zna živeti predvsem do tistih, ki so je najbolj potrebni.

Še nekaj me je presenetilo in navdušilo. To so risbe Stojana Ržka. So ilustracije k pesmim, a so tudi mnogo več. So samostojne, močne, izvirne umetniške stvaritve. Mislim, da je Stojan Ržek tu dosegel enako kvaliteto kot pesnik Ivan Novak.

MARJAN TOMŠIČ

---