Pisati, zreti na morje, biti (foto + video)

Naše obmorske kraje pogosto povezuje z jadrnico, v sredo pa jih je še z novim romanom: Vanja Pegan, ki že dolgo živi v Izoli, je domačemu Piranu posvečeni roman Svetilnik predstavil v Kopru, na tretjem v nizu SloVečerov, ki jih prireja oddelek za slovenistiko Fakultete za humanistične študije v Kopru.

Vanja Pegan (spredaj) v Svetilniku gosti tudi  Lucijo in Damijana Stepančiča 
- ona je prispevala spremno  besedo, on pa naslovno ilustracijo.  Foto: Andraž Gombač
Vanja Pegan (spredaj) v Svetilniku gosti tudi Lucijo in Damijana Stepančiča - ona je prispevala spremno besedo, on pa naslovno ilustracijo.  Foto: Andraž Gombač

KOPER > Med branjem nove knjige, opozarja Vanja Pegan (1967), bodo najbolj uživali tisti, ki poznajo njegova prejšnja dela: zbirke kratke proze Kopanje mornarjev v topli vodi (2002), Nebo davnega poletja (2007) in Štiri morske milje (2012) ter romane Čoln (2005), Pisatelj, Adam in pilot (2006) in Potovanje na začetek poti (2009). Novi “roman v podobah” ima sam za zaključno delo določenega ciklusa: “V njem sem izpeljal, kar sem nakazoval že v prejšnjih knjigah, a je ostalo nedorečeno. Uspel mi je sklepni akord.”

Biti umetnik - drag šport

V Svetilniku, izdanem pri Društvu 2000, se slikoviti spominski drobci prepletajo z verodostojnimi zgodovinskimi podatki, vse pa je skrbno stkano v precej gosto čtivo. Sama zgodba je preprosta, pravi avtor: glavni lik, Pirančan, ki že dolga leta ne živi več doma, dobi pisateljsko štipendijo, se naseli v mestnem hotelu in se loti romana o svojem mestu: “Začne zgrešeno: zbira zgodovinsko gradivo, se zakoplje v arhiv in nabere goro podatkov, ki pa so suhoparni. Začuti, da romana tako ne bo napisal, in v nekem trenutku začne svoje mesto podoživljati skozi čisto osebne, majhne sličice: skozi to, kako je doživljal kitaro, kako napihljivi čoln, prvo ljubezen ... In začuti, da vendarle mora iti v svoje mesto, sicer romana o njem ne bo napisal. Tam sreča stare prijatelje, odločijo se, da bodo pripravili tekmovanje batan in drugo. A protagonist, pisatelj Ivek, lahko vse to začne šele v trenutku, ko njegov alterego - moj Adam, znan že iz prejšnjih knjig - zmore sam zaživeti na svetilniku. Svetilnik se izkaže za dom njegovega duha in domišljije, navsezadnje tudi za dom nečesa občečloveškega, kar sta tako pisatelj kakor njegov alterego pogrešala.” Napisal sem, kar sem si res želel napisati, poudarja: “A to vem šele zdaj, ko je roman že za mano in ga vidim od daleč.”

Knjige še zdaleč ni bilo lahko spraviti v javnost, je priznal v pogovoru z dr. Vladko Tucovič na humanistični fakulteti v Kopru. Svoj Svetilnik je ponujal založbam, a dobival odklonilne odgovore v slogu: krasno delo, ampak mogoče malce zahtevno ... “Sprašujem se, kaj literatura potem sploh še je,” pravi. “Se tudi mi moramo obnašati, kakor se na mnogih radijskih postajah, kjer želijo slediti okusu poslušalcev, kar je grozljivo? Ta svet smo tako zavrteli, da vse temelji na zaslužkarstvu!”

Pisateljski poklic postaja vse dražji, pravi. “Če bo šlo tako naprej, bom slovenski pisatelj na zavodu za zaposlovanje. Status umetnika je v Sloveniji drag šport.”

Samo o morju

Vendar si ne pusti vzeti veselja. Podžiga ga ljubezen do ustvarjanja, je poudaril na predstavitvi, obdan s sodelavci, ki jih ne more prehvaliti - pri romanu mu je pomagala Vladka Tucovič, spremno besedo je prispevala Lucija Stepančič, ilustracijo Pirana na naslovnici pa Damijan Stepančič, ki ga je Pegan spoznal med nastopom na Osnovni šoli Antona Ukmarja Koper. Tam sta mimogrede ugotovila, da imata skupno strast - jadranje. “In sva šla jadrat!” se nasmehne Pegan. “Pogovarjala se nisva o ničemer razen o morju.”

Kmalu mu je Stepančič povedal, da je pripravljen sodelovati z njim. “Naslovnice njegovih prejšnjih knjig so bile pošteno narejene, tehnično brezhibne, a nobena ni šla v srž Vanjinega pisanja: on svojim prijateljem, ki jih opisuje, na zelo intimen, mehek način zleze pod kožo,” pojasnjuje Stepančič. “Med ustvarjanjem naslovnice sem se bolj opiral na najine pogovore, ne toliko na knjigo. Na ilustraciji, ki ni zvest posnetek Pirana, je pa ta prepoznaven, sem hotel upodobiti mesto, ki je živo, kakor so živi njegovi prebivalci.”

Šele kar nekaj časa po njunem srečanju in začetku prijateljevanja je Pegan spoznal, da je Lucija Stepančič - prav tista, ki ga je navdušila s kritiko njegove zbirke Štiri morske milje v reviji Sodobnost - Damijanova žena. “V trenutkih, ko sem bil 'jako tužan', zagrenjen, sem to kritiko vlekel na dan in se z njeno pomočjo spet dvigal,” pravi, počaščen, da je ista avtorica na pot pospremila še novo knjigo.

V spremni besedi med drugim beremo, da ga pri nas bržkone ni pisatelja, ki bi si upal pisati kakor Pegan, tako umirjeno, brez vsakršnega dramatiziranja, ne oziraje se na današnjo obsedenost s škandaloznostjo in drugim cirkusom.

Včasih je preprosto treba molčati in zreti na morje, pravi Pegan.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano