Pisateljica Elena Ferrante naj bi bila prevajalka Anita Raja

Od leta 1992, ko je izšel prvi roman, zlasti pa po uspehu neapeljske tetralogije, nastale v letih 2011-2014, je literarni svet ugibal, kdo bi se lahko skrival za psevdonimom Elena Ferrante. O pisateljici doslej ni bilo znanega ničesar, preiskovalni novinar Claudio Gatti pa je zdaj na podlagi finančnih izkazov pokazal na prevajalko Anito Raja.

Lani je v slovenščini izšla knjiga Dnevi zavrženosti.
Lani je v slovenščini izšla knjiga Dnevi zavrženosti. 

RIM > Po večmesečni raziskavi je Gatti prepričan, da nepremičninski in finančni izkazi trdno kažejo, da se za Eleno Ferrante skriva v Rimu živeča prevajalka Anita Raja, žena neapeljskega pisatelja Domenica Starnoneja.

Elena Ferrante je napisala slab ducat knjig. Najbolj znana je po štirih t.i. neapeljskih romanih o dveh prijateljicah iz revne soseščine, polne nasilja. Priznavajo jim odličen razvoj zgodbe, zaplet ter vpogled v naravo ženskega prijateljstva. Po njih nameravajo posneti televizijsko priredbo. Z njenim uspehom je prišlo tudi zanimanje za njeno identiteto v medijih, vendar pa je pisateljica v svoji karieri dala le nekaj intervjujev, in še te izključno po elektronski pošti. Letos je bila v ožjem izboru za mednarodnega bookerja, slovenskim bralcem pa Cankarjeva založba pripravlja prvi roman iz cikla Moja genialna prijateljica. Lani je v slovenščini izšla knjiga Dnevi zavrženosti.

Njena mati, rojena v Nemčiji, je zbežala pred nacisti in se kasneje poročila z neapeljskim sodnikom, je italijanski novinar svoje ugotovitve zapisal v nedeljo na New York Review of Books.

Novinarjeva objava je na italijanskem literarnem prizorišču sprožila polemike o novinarski etiki in pravicah avtorjev do zaščite identitete. Burno se je odzvala tudi pisateljičina založba Edizioni E/O, a podatka ni zanikala.

Po založnikovi oceni se na ta način veliko italijansko avtorico, ki jo hvalijo tako doma kot v tujini, obravnava kot zločinko. Vprašal pa se je tudi, ali je novinarjeva preiskava sploh v javnem interesu.

Za STA je na to vprašanje skušal odgovoriti pisatelj in urednik Andrej Blatnik. Po njegovem mnenju ni nikoli v javnem interesu, da vemo veliko o avtorju, ampak da dobivamo dobra literarna dela. V sodobni literaturi je po njegovih besedah več primerov, ko avtorji zasenčijo svoje delo, ko se prodajalci oziroma kupci zanašajo na ime kot blagovno znamko, četudi dela temu mogoče ne ustrezajo. Za primer je navedel Dana Browna.

V literarni zgodovini je pomen avtorja kot blagovne znamke novejši fenomen, v zadnjem času je vedno bolj pomembno to, kaj se ve o njem. Ferrante pa je po Blatnikovih besedah še zadnja v nizu tistih, ki so svoj pomen vzpostavili ravno s tem, da so svojo identiteto skrivali. Iz preteklosti sta znana Thomas Pynchon in Jerome David Salinger.

Blatnikova ocena je, da postajamo vedno bolj površinska kultura, kjer se bolj zanašamo na zanimivost avtorja, ne nujno na zanimivost dela. Zanimanje za pravo identiteto Elene Ferrante, o čemer pišejo najbolj ugledni svetovni mediji, po njegovem mnenju kaže na to, da hočemo prodreti globlje v avtorjevo intimnost. To je še posebej zanimivo ravno pri takšnih, kot je Elena Ferrante, ki se z intimnostjo intenzivno ukvarjajo. Zato je po njegovem prepričanju izbrala dober način, da se izogne običajnim povezavam in poskusom odkrivanja, ali gre za osebno zgodbo.

STA


Najbolj brano