Pesmi obeh Janusovih obrazov

Miljana Cunta, ki živi med rodnim Šempetrom pri Gorici in Ljubljano, je izdala svojo drugo pesniško zbirko. Naslovila jo je Pesmi dneva, vanjo pa zvrstila pesmi z naslovi polnih ur, vse od šeste zjutraj do šestih naslednjega dne in tako sklenila čas enega dne.

ŠEMPETER PRI GORICI, LJUBLJANA >V Miljana Cunta je magistrirala iz angleške književnosti na Univerzi v Ljubljani, bila je urednica revije Emzin, programska vodja festivala Fabula, v našem prostoru pa jo poznamo predvsem kot programsko vodjo festivala Vilenica (2005–2009). Njen pesniški prvenec Za pol neba (Študentska založba, 2010) je bil nominiran za Veronikino in Jenkovo nagrado. Pesmi dneva, ki jih označujejo kot eksistencialistično-duhovne, so izšle pri založbi Kud Logos.

> Dolžino dneva so v različnih časih in kulturah različno merili. Babilonci od zore do zore, Atenci od zahoda do zahoda ... Se dan za vas začne ob šestih zjutraj in konča naslednjega jutra ob šestih?

“Dan ima v mnogih kulturah in jezikih dvojni pomen časa 24-ih ur in obdobja dnevne svetlobe, kar sem želela izrabiti v naslovu knjige. Dan, znotraj katerega se zvrstijo pesmi, se poraja na presečišču teh dveh pomenov. Na eni strani torej širše pojmovanje, ki zaradi zaobjetja dnevnega in nočnega dogajanja postane metafora za totaliteto bivanja, na drugi ožji pomen, ki v ospredje postavlja svetlo polovico bivanja. Pesmi dneva se zato na eni strani razpirajo v oba Janusova obraza življenja, v podtonu pa se s tem drugim pomenom vendarle postavljajo na stran obnavljanja, upanja.”

“V času nadvlade virtualnih prostorov živimo v skrbno skonstruirani iluziji, da smo gospodarji prostranstev, a resnica je drugačna.”

> Čas je sosledje dogajanja, prostor pa praznina, v kateri zaznavamo materijo. To je suh opis, a kaj vam pomenita ti dve kategoriji? Zdi se, da s časom in prostorom gradite pesmi.

“Dušan Šarotar je na predstavitvi knjige predstavil misel, da časa ni, da je vse, kar ostaja za nami, samo prostor. To razmišljanje mi je vse bližje, čeprav se obenem zavedam, da gre za pogled, ki mu ne moremo vedno prikimati. Čas je recimo še kako občuten in resničen za človeka, ki se poslavlja od tega sveta. A kot ljudje smo zmožni še drugačnega dojemanja časa, za katerega se zdi, kot da se ne premika linearno naprej, pač pa se vrtinči v spirali. Izkušamo, da s časom ne gremo naprej, drugam, pač pa stojimo na mestu, vrnjeni samim sebi, da je tista točka, kamor hočemo priti, ne več umaknjena daleč na nek umišljeni horizont prihodnosti, pač pa že ves čas tukaj, kamor smo bili z rojstvom postavljeni. In iz te točke se razpira tudi drugačno dojemanje prostora. V času nadvlade virtualnih prostorov živimo v skrbno skonstruirani iluziji, da smo gospodarji prostranstev, a resnica je drugačna. Prostor, ki mu zares pripadamo, je omejen, ni zamenljiv, lahko se izčrpa in mora biti zato deležen vse naše skrbi, spoštovanja in pozornosti.”

> Lika, ki ju v vaših pesmih pogosto srečujemo, sta stara gospa in otrok. Je za vas to velika človeška, energijska naveza?

“Otrok in stara gospa sta res protagonista vseh pesmi, a sta ločeni osebnosti samo na začetku knjige. Kmalu se začneta njuni identiteti prepletati, vstopata druga v drugo. Pesmi hočejo biti predvsem dokument občutenja, ki se razpira v nas, ko se v polnem pomenu besede razpiramo za drugega. Otrok zaradi velike čustvene bližine s staro gospo in zaradi stiske ob njenem staranju išče poti do nje; prilašča si njen jezik, njeno telo, njene spomine. V priklicevanju bližine najde svojevrstno uteho, čeprav v tem procesu občuti oboje, fascinans in tremendum, kakor se oboje nakaže tudi v razpiranju za absolutno. Noč, ko glasna govorica dneva potiša, namreč predvsem pri stari gospe prinese tudi poglobljeno vračanje k izvornemu, tja, kjer ni sprenevedanj, kjer smo še zmožni neposredno premišljevati najbolj esencialne koordinate bivanja in izrekati molitve. Želela pa sem, da otrok in stara gospa ne bi bila tipska lika z vsemi pripadajočimi konotacijami začetka in konca življenja, pač pa kar najbolj individualizirana posameznika. Če obstaja kaj takega, kot je sporočilo zbirke, bi lahko namreč šlo v to smer, da ni starosti in otroštva kot takih, pač pa so samo stari ljudje in otroci, ki stopajo v neponovljive odnose in v njih izkušajo, da so ves čas oboje obenem, še otroci in že ostareli.”

> Gabrijela Babnik v spremni besedi napiše, da so fotografije Dušana Šarotarja vgravirane v to pesniško zbirko. Kako sta besedo povezala s fotografijo. Je Šarotar šel fotografirati potem, ko je prebral pesmi?

“Fotografije so bile posnete ob drugih priložnostih, ampak tudi sama imam občutek, da so nastale prav za to knjigo. Za to sodelovanje se mi je zdelo pomembno, da se povežem z umetnikom, katerega poetika mi je v nekih najbolj temeljnih izhodiščih blizu in me nagovarja. Dušana Šarotarja sem poznala bolj kot pisatelja, manj pa kot fotografa, a sem kmalu videla, da tudi njegovo fotografsko udejstvovanje ohranja vse tiste izbrušene, premišljene in navdihnjene poteze njegove edinstvene avtopoetike.”

> “Zdaj sem tudi sama tam, pod mizo zadovoljna zrem v svojo umetnino," ste zapisali. Se umetniško ustvarjanje dogaja, metaforično, pod mizo?

“Ta misel se v knjigi pojavlja v čisto drugem kontekstu, ko otrok zlaga 'umetnino' iz opek iz zidu, ki se dviga med staro gospo in nadležnimi gosti, in ki ga otrok v silni vnemi, da bi premostil zadrego, ki jo stara gospa vselej začuti ob ljudeh 'od zunaj', poruši; namesto njega pa postavil nekaj svojega, njunega. Niste pa prvi, ki ste pomislili na ta drugi pomen. Nanj je v pronicljivi recenziji opozorila že Petra Koršič, kjer to metaforo umešča v širši sociološki kontekst. Kar se dogaja pod mizo, se dogaja tam, kjer ni običajno, pričakovano, predvidljivo in je zato skrito, razen če se ne skloniš nizko k tlom - na presenečenje vseh, ki ravno vljudno obedujejo. Če se moje pisanje res dogaja tam, je to zanj dobro.”

4:00 / Ne jutro ne večer. Prostor je zavzel ves potrebni čas za počitek. Nebo je visoko nizko, pod njegovim dobrohotnim pogledom lebdijo vmesnosti. Zvezde prižgane ugašajo nad predramljeno nespečnostjo in teža olajšanja se dviga. Tudi midve sva srečni. Ne jaz ne ti. Med telesom, ki odhaja, in telesom, ki prihaja, je oddih. Med telesom, ki je tam, in telesom, ki je tu, je nezaležana otožnost večnosti.Miljana Cunta, iz zbirke Pesmi dneva

KLAVDIJA FIGELJ

---