Pesem se požvižga na meje

Predsinočnjim se je v Gorici izteklo 54. mednarodno tekmovanje pevskih zborov Cesare Augusto Seghizzi. Posebno priznanje za 50-letno umetniško sodelovanje so izročili dirigentu Marku Munihu.

GORICA, MOST NA SOČI>“Priznanja sem seveda vesel in se ob tej priložnosti spominjam, kako sem leta 1965 na tem festivalu z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič osvojil vse, kar je bilo mogoče osvojiti - prejel grand prix,” nam je včeraj dejal Marko Munih (1936), ki smo ga poklicali na njegov rodni Most na Soči. “Takrat so se organizatorji našemu dosežku poklonili tudi tako, da so me imenovali v festivalsko žirijo. Še posebej pa sem ponosen, da so me pred desetimi leti prek italijanskega ministrstva za kulturo imenovali za umetniškega vodjo celotnega tekmovanja. Sem predsednik vseh žirij in usklajujem njihovo delo, saj člani prihajajo z vseh koncev sveta, kakor tudi tekmujoči zbori.”

In tako ima že pol stoletja lep pregled nad svetovnim zborovskim ustvarjanjem: “S pomočjo drugih članov žirij spoznavam delovanje zborov v njihovih krajih. Ugotavljam, da je bila evropska zborovska kultura v vseh obdobjih na visoki ravni, pri nas pa je bilo drugače. Ko sem leta 1965 z zborom zmagal v Gorici, smo v Jugoslaviji prepevali bolj udarne pesmi, partizanske in podobne. A meje so se potem odprle, šli smo v Evropo, poslušali, kaj pojejo drugi, in se učili. To je bilo zelo težko. V Evropi so namreč že dolgo gojili znanje: izobrazba glasu, intonacija, solfeggio ... Vse to smo morali prenašati k nam. Vesel sem, da so prizadevanja obrodila sadove. Danes imamo Slovenci kopico odličnih zborov, ki lahko konkurirajo kjerkoli v Evropi.”

V naši “prejšnji zgodovini”, pravi dirigent, so pionirji modernega zborovskega petja tu pa tam trčili ob oviro, ki danes iz njih izvabi smeh: “Spominjam se, kako me je tovarišica Vida Tomšič, vdova po Tonetu Tomšiču, klicala na zagovor. APZ Tone Tomšič je šel tekmovat v Špital ob Dravi na avstrijskem Koroškem, kjer je bila obvezna pesem tudi Brucknerjeva Ave Maria. Kako je mogoče, da zbor, ki nosi ime našega revolucionarja, poje sakralno pesem, se je jezila tovarišica. Pojasnil sem ji, da je Ave Maria vrhunsko delo in kot sakralna umetnost del evropske dediščine. 'Če je tako, pa v redu,' je vendarle popustila.”

Ponosen je tako na vodenje APZ Tone Tomšič kakor Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec in na mnoge druge svoje otroke, kajpada tudi na goriški oktet Vrtnica: “To je eden večjih biserov na moji poti. Odlični pevci! Pred kratkim so jih v Kranju razglasili za najboljši oktet na Slovenskem. Večina pozna Slovenski oktet, a oktet Vrtnica je po mojem boljši!”

Na tekmovanju Cesare Augusto Seghizzi je prvo mesto osvojil univerzitetni zbor iz Yonseia v Južni Koreji, drugo Pekinški filharmonični zbor, tretje pa APZ Maribor pod taktirko Tadeje Vulc.

Četudi je zaslovel v tujini, Munih danes najraje domuje v rodnem kraju. “Res je, po upokojitvi sem se ustalil v rojstni hiši. Z ženo šest mesecev v letu preživiva na Mostu, šest pa v Ljubljani. V Posočju je prijetno zlasti poleti, ko se ukvarjamo tudi z vrtom,” pravi. “Sicer pa gre moja kariera počasi h koncu. V začetku prihodnjega leta bom star osemdeset let, in čas bo, da zaključim in izprežem. Dirigentsko kariero bom novembra 2016 sklenil v Kulturnem domu Nova Gorica, na prireditvi, kjer bomo poleg nekaj slovenskih del izvedli Rahmaninov Klavirski koncert št. 2 z domačim pianistom Danijelom Brecljem, ki ga zelo cenim. Čisto na konec svoje kariere pa bom postavil Cherubinijev Rekviem, kot poklon številnim žrtvam prve svetovne vojne na naših tleh.” ANDRAŽ GOMBAČ

---