Palček, poet in vrtnar

Tri domače novitete, izdane pri Mladinski knjigi, so napisali avtorji, ki so si po starosti dokaj blizu, si pa nikakor niso podobni ne po poetiki ne po življenjskih poteh, je včeraj v ljubljanski knjigarni Konzorcij poudarila urednica Nela Malečkar.

LJUBLJANA > Jure Vuga (1983) je na gimnaziji v domačem Kopru začel pesniti pod mentorstvom profesorice Ines Cergol, prvenec Pod kamni plešem pa je pri Beletrini objavil leta 2009. Sočasno je na Filozofski fakulteti diplomiral iz zgodovine umetnosti in sociologije kulture, se zatem izpopolnjeval v tujini, pravkar pa zaključuje doktorski študij.

Zadnjih šest let, kolikor je minilo od prvenca do nove zbirke, je bilo zanj “zelo svetlo obdobje”, pravi. “Doživel sem več transformacij, pesmi so nastajale skladno z mojimi izkustvi in se tako tudi uredile v poglavja.”

Od nespečnosti do meditacije

Zbirka Modri plamen, ki jo je z risbo obogatila Lara J. Marconi, prav tako Koprčanka, bralca najprej nagovori s poglavjem V ravnovesju na robu previsa, nizom eksistenčnih pesmi, začenši z Gnostično apokalipso in dramatičnim videnjem sonca, ki se razleti in požge svet. “Te temnejše pesmi so nastale v travmatičnem obdobju mojega življenja, ko sem trpel za nespečnostjo. Trajalo je leto in pol,” se spominja Vuga.

Zbirko je uravnotežil z zaključnim sklopom Plodnost praznine, v katerem opisuje rešitev. Nespečen in obupan je namreč prisluhnil prijateljem in se odpravil v Toskano, na tečaj starodavne budistične meditacije, imenovane vipassana. “Tam sem se resetiral, izplaval in dobil ogromno navdiha.”

V osrednjih petih poglavjih se vrstijo pesmi o Istri, morju, cipresah, solinah, pesnik se loti tudi avtopoetike in se spogleduje z drugimi poeti, zlasti s Srečkom Kosovelom. V monografiji Ikarjev sen, ki so mu podarili, ko je diplomiral, je našel vrsto pesmi, ki jih dotlej ni poznal, in Kosovel mu je zlezel pod kožo.

Napisal je tudi nekaj družbenih pesmi. V Antigonini tožbi upesnjuje slovenske povojne poboje, v Krilatem soncu nad sivimi barakami pa holokavst: “To sem napisal nazadnje. Je zelo močna. Ko sem jo končal, sem se tresel.”

S pesmijo je segel tudi v klavnice, v cikel Vse je eros združil ljubezensko poezijo, v nekaj pesmih pa v verze lovil vodo, ki jo je kot bistveno spoznal med šestletnim obdobjem strogega presnojedstva.

Med drevjem v Ljubljani

Vugovim pesmim v zbirki Nova slovenska knjiga družbo delajo Hiše in drugi prosti spisiJureta Jakoba (1977), ki se je po diplomah iz primerjalne književnosti in filozofije uveljavil kot eden najbolj izstopajočih pesniških glasov svoje generacije, tokrat pa se predstavlja s prozno zbirko.

Prvi spis je napisal na pobudo urednika z revije LiteraturaAndreja Hočevarja. “Napisal naj bi avtopoetični esej, vendar me je hitro zaneslo v spominsko prozo, ki pa je naletela na dober odziv bralcev,” pripoveduje Jakob.

Odraščal je na podeželju, v Vitanju, v “dokaj starosvetnem okolju”, in se tako močno navezal na kmečko okolje in naravo, da je bil po prihodu v Ljubljano nekaj časa izgubljen, vse dokler ni odkril grajskega griča in se redno začel umikati med tamkajšnja drevesa, v samoto, v svoje okolje.

Danes ne obdeluje le pesniškega, marveč tudi čisto pravi vrt. In tudi v novi zbirki esejističnih skic se precej predaja pesništvu in naravi, pa obuja odraščanje v čudovitem svetu Karla Maya in premišljuje o treh načinih premikanja: hoji, kolesarjenju, s katerim je dobrodošlo okrepil samozavest, kakor je s pisanjem poezije obogatil duha, in pa o vožnji z avtom, s katerim se je najraje vozil v idrijsko-cerkljansko hribovje, v kraje, ki jih je nekaj let strastno raziskoval.

Med Cankarjem in Big Foot Mamo

Najstarejši v včerajšnji trojici je predstavil svoj knjižni prvenec, temu primerno uvrščen v zbirko Prvenci. Alen Steržaj se je leta 1972 rodil v Postojni, otroštvo preživel na bližnjem Rakeku, se v Ljubljani izšolal za novinarja in zaslovel zlasti kot basist in tekstopisec Big Foot Mame. Z našim dolgoživim bendom je tesno povezan tudi pripovedovalec kratkočasnih zgodbic, zbranih pod naslovom Pa ste vi normalni?, le napol skrivnostni Palček, ki v javnosti noče nastopati s pravim imenom in žeti medijske slave.

Sicer pa v družbi vselej izstopa, se priduša Steržaj, ki se s Palčkom druži že dvajset let: “Je blazno zanimiv človek. Entuziast, roker, panker. Vseskozi pripoveduje neverjetne zgodbice, ki jih je doživel. Z njim nisem hotel delati intervjuja, saj sem hotel ohraniti pristnost njegovega pripovedovanja. Nastala je knjiga, ki ji ni mogoče določiti žanra. Ni biografija, ni intervju, ni roman ... Je čudna kombinacija vsega mogočega.”

Kratko popotnico, natisnjeno na knjižnem hrbtu, je prispeval Igor Vidmar. Ocenjuje, da “ta aleatorična zbirka izvirnosti in klišejev, lucidnosti in brutalnih stereotipov na ozadju apolitičnosti in socialne nedoločenosti daje redek vpogled v tranzicijski 'tok zavesti' izvenserijskega slehernika, ki se mu poleg roadanja dogaja vse mogoče in nemogoče razen zgodovine - od videoiger in pavšalne kritike kapitalizma (z majhno pomočjo avtorja) do podvodnega hokeja, od NLP-jev in prave resnice o 11. septembru ...”

Pomembni so tudi duhoviti zaključki zgodbic, poante, opozarja Steržaj, ki je v besedilo sprva vtaknil tudi nekaj smeškov, pa jih je urednica črtala, češ da bralca dobro napisane zgodbe ni treba opozarjati, kaj je smešno.

Palčka na včerajšnji predstavitvi ni bilo, saj je te dni na drugem koncu sveta, se je pa iz občinstva oglasila njegova mama. Obudila je nekaj živopisnih spominov na vzgajanje nemirnega otroka in mladostnika ter Steržaju v znak zahvale poklonila album s sinovimi fotografijami od rojstva do Big Foot Mame.

Pa še to - mame prav nič ne preseneča, da je Palček rojeni pripovedovalec in da mu tako diši bohemsko življenje. Bojda je v daljnem sorodu z Ivanom Cankarjem.

ANDRAŽ GOMBAČ

---