Oster kot britev

Pred desetimi leti smo v Primorskih novicah pod tem naslovom objavili zapis o nastanku kultne pesmi Boba Dylana Like A Rolling Stone. Ker se je ohranil le v tiskanem arhivu, je danes, ko mineva natanko 50 let od izdaje Dylanovega hita, priložnost, da ga pošljemo tudi v spletni obtok.

Bob Dylan
Bob Dylan 

Gospa Adele Springsteen se sončnega poletnega dne leta 1965 nekoliko močneje oprime volana, rahlo razpre oči in za hip zadrži dih. Na newyorški radijski postaji WMCA močno udarijo bobni, po krajšem zastoju pa iz zvočnikov butne šestminutni cirkus glasbe in besed, kakršnega popularna glasba še ni slišala.

“Pa saj ta poba sploh ne zna peti!” vzklikne gospa Springsteen in pogleda svojega 15-letnega sina, ki sedi ob njej. “Kaj pa ti je, Bruce?!”

Fant, ki je pred dvema letoma v lokalni zastavljalnici za 18 dolarjev kupil svojo prvo kitaro, nemo strmi v radijski sprejemnik. Strmi že od prve sekunde, ko so bobni z brco odprli vrata v njegove misli. “Vedel sem, da moja mama nima prav,” bo debeli dve desetletji pozneje povedal človek, ki je rokenrolu povrnil blišč. “Vedel sem, da poslušam najmočnejši glas, kar sem jih kdaj slišal. Bil je suh, zvenel je nekako mladostno in zrelo hkrati.”

Če je Elvis osvobodil tvoje telo, potem je ta, ki je poletje 1965 razgrel s skladbo Like a Rolling Stone (Kakor kotaleči se kamen oziroma v prenesenem pomenu Kakor potepuh), osvobodil tvoje misli, bo še povedal.

9. maja 1965, torej le slabe tri mesece, preden je mladega Brucea zadel kotaleči se kamen, je Robert Allen Zimmerman, bolj znan kot Bob Dylan, sklenil samostojno akustično turnejo po Angliji. Turnejo, med katero je z nosljajočim glasom prepeval tako svoje starejše pesmi o gnili družbi in časih, ki se spreminjajo, kot tudi novejše skladbe o bolj intimnih radostih in tegobah. Na tiskovnih konferencah je grobo obračunaval z naivnimi britanskimi novinarji, med prostim časom pa tolkel po pisalnem stroju in nizal nadrealistične vtise, ki so šele leta 1971 izšli v modernističnem romanu Tarantula.

In glej, nekega dne je med tovrstnim plavanjem v toku zavesti nenadoma začel bljuvati strupene besede, polne mržnje do vseh tistih, ki živijo v vato ovito življenje. Ko se je v svoji koči v Woodstocku, ki jo je najel od Petra Yarrowa, člana zasedbe Peter, Paul and Mary, usedel za pianino, je pod njegovimi prsti zazvenel refren Valensove uspešnice La Bamba. Počasi, počasi, še počasneje. Refren je bil vse bolj in bolj umirjen. In trije akordi so nekje v zraku ujeli besede “How does it feel ...” (“Kako se ti zdi ...”). Kako se ti zdi, zdaj ko si čisto sama? Zdaj, ko ne veš, kje je tvoj dom? Zdaj, ko te nihče ne pozna? Zdaj, ko si kot kotaleči se kamen?

Tako nekako Dylan v mojstrsko izklesanem refrenu, polnem dolgih in kot britev ostrih samoglasnikov, sprašuje neznano žensko, ki ji je pesem posvečena. Naduto žensko, ki je na višku moči klatežem metala drobiž in preslišala opozorila, naj se pazi, saj bo kmalu na umazan tlak padla tudi sama.

Ni dvoma, on, Dylan, ki je prebiral beatnike Kerouaca, Ginsberga in Corsa, se je šolal na cesti, v prahu in umazaniji. Je kotaleči se kamen, o kakršnem je bluesman Muddy Waters prepeval leta 1950. Kaj pa ona? “Hodila si na najboljšo šolo, gospodična Samotna,” se ji posmehne Dylan. “Nihče te nikoli ni naučil, kako živeti na ulici. Zdaj pa si spoznala, da se boš morala kar navaditi na to.” Navaditi na novo, kruto, a pristno življenje. Zdaj si na dnu, ji z visokim glasom, ki vseskozi plava visoko nad glasbenim cirkusom, zabrusi pevec. In ko si na dnu, nimaš česa izgubiti. Zdaj nimaš več skrivnosti, ki bi jih lahko tajila.

Nekaj dni pozneje Dylan domov pripelje mladega čikaškega bluesovskega kitarista Michaela Bloomfielda, ki mu Bobova žena Sara, nekdanja Playboyjeva zajčica, pripravi solato s tunino in kikirikiji. “Zelo nenavadno hrano,” se bo pozneje spominjal kitarist, ki ga Dylan tega dne poduči, kako naj igra skladbo, ki jo bo štiri desetletja pozneje revija Rolling Stone razglasila za najboljšo pesem vseh časov.

V studiu so se pevcu in kitaristu 15. junija pridružili še pianist Frank Owens, kitarist Al Gorgoni, basist Joseph Macho Jr., bobnar Bobby Gregg in Al Kooper na orglah - slednjega, ki je skladbi vtisnil prav poseben pečat, je hotel producent Tom Wilson nagnati iz studia, češ da orgel sploh ne zna igrati.

“Ej, ne govori mi, kdo zna igrati orgle in kdo ne,” ga živčno prekine Dylan. “In zvišaj jakost orgel!”

Po dveh dnevih snemanja in dvajsetih poskusih so jo dobili: samostojno ploščo, prvi velikanski Dylanov hit, istega leta izdan na albumu Highway 61 Revisited, poročnem potovanju rocka in poezije. Je Dylan, ki se je naslednje leto pod bremenom slave zlomil, leta 1965 res izdal folk in protestno gibanje? Morda, ni pa izdal sebe. Končno je počel tisto, kar si je želel že od otroštva: špilal rokenrol!

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano