Oponašalcu sledi stražar

Pol stoletja nam je žvrgolel slavec, poslej pa nam bo o spoštovanju človekovih pravic prepeval oponašalec. V ZDA najbolj priljubljen domači roman To kill a mockingbird jev zbirki Veliki večni romani pri Mladinski knjigi izšel v svežem prevodu, naslovljenem Če ubiješ oponašalca. Letos dobimo še “novi” roman iste avtorice Go set the watchman (Pojdi, postavi stražarja), ki je Američane vznemiril minulo poletje.

LJUBLJANA > Tako je, Harper Lee, ki bo 28. aprila dopolnila 90 let, je zadnje mesece v domovini spet v središču pozornosti, navdušenje nad njenim delom pa je pljusknilo tudi k nam. V novem prevodu Polone Glavan je spet izšel njen sloviti prvenec in donedavna tudi avtoričina edina objavljena knjiga, ki jo bomo Slovenci prav kmalu dobili še v žepni izdaji.

Neznosen uspeh

Zgodbo poznamo že dolgo, saj je roman v prevodu Janeza Sivca ter z bolj našim in blagozvočnim, četudi izvirniku manj zvestim naslovom Ne ubijaj slavca Pomurska založba izdala že leta 1964, kar avtorica spremne besede k novemu prevodu Erica Johnson Debeljak ocenjuje kot “osupljivo bliskovit prodor na majhno tržišče na drugi strani težke in nepredirne železne zavese”.

Izvirnik je izšel komaj štiri leta prej. Za njegovo rojstvo sta nemalo zaslužna premožna zakonca, ki sta prijateljici in obetavni pisateljici podarila sanjsko božično darilo, enoletno plačo s pripisom: “Za eno leto si odrešena svoje službe, da lahko napišeš, karkoli želiš. Vesel božič!”

Zgodovina priča, da je Harper Lee odlično izkoristila dar. Njen roman je med prvimi prebrala urednica na založbi Lippincott Tay Hohoff in presodila, da ima v rokah “bolj niz anekdot kakor povsem donošen roman”. Po temeljitem piljenju in mučnem usklajevanju sta avtorica in urednica leta 1960 med bralce naposled poslali roman, ki je dosegel nesluten uspeh, kronan s Pulitzerjevo nagrado in hollywoodskim filmom, ki je osvojil tri oskarje; za glavno moško vlogo ga je prejel Gregory Peck, ki se je na snemanju spoprijateljil s Harper Lee; mimogrede, njegov vnuk se imenuje Harper.

Avtorica je ob objavi romana upala, da ji bodo kritiki naklonili hitro in milostno smrt, doletela pa jo je druga plat medalje, neznosen uspeh, po katerem je obmolknila. Objavila je le še prgišče člankov, medtem ko je številne nagrade in priznanja sprejemala redkobesedno. Skopo je pojasnila, da je v svojem prvem in edinem romanu povedala vse, kar je hotela, sploh pa “je bolje molčati kakor govoriti neumnosti”. Vedela je: ko te doleti tak uspeh, greš lahko samo še navzdol.

No, je pa povezana s še eno mojstrovino ameriške književnosti: prijatelj iz otroštva Truman Capote jo je med raziskovanjem večkratnega umora in poglabljanjem v morilski dvojec ob sebi imel kot tajnico, tako da je vsaj malo zaslužna za njegov veliki roman Hladnokrvno (1966). Mimogrede, prijatelja sta drug drugega tudi izkoristila kot literarni model: on njo v prvencu Drugi glasovi, druge sobe, ona njega v Oponašalcu, v liku pripovedovalkinega prijatelja Dilla.

V imenu vesti

Uspeh Oponašalca Erice Johnson Debeljak ne preseneča, saj roman obravnava “najbolj bolečo, vztrajno in sporno dediščino naroda: namreč zgodovino suženjstva na ameriškem Jugu in brezkončno zgodbo institucionalizirane in individualne rasne diskriminacije ameriških črncev po vsej državi, ki se - predsednik Barack Obama gor ali dol - brutalno nadaljuje vse do današnjega dne”.

Razvejano štorijo, ki je prihodnjim bralcem ne želimo uničiti s podrobnim povzemanjem, pripoveduje prav nič punčkasta deklica Scout. Pozorno opazuje svoj okoliš, nazadnjaško, rasistično družbo v izmišljenem mestu Maycomb na jugu ZDA v kriznih tridesetih letih 20. stoletja. Ko temnopoltega Toma Robinsona po krivem obtožijo, da je pretepel in posilil belko, mu v bran stopi samo Atticus Finch, ugledni odvetnik, pripovedovalkin oče, vdovec, umirjen, preudaren mož, ki svoja otroka, tako Scout kakor malo večjega Jema, uči spoštovanja drugih in drugačnih. Hčerki pojasni, da je zagovarjanje obtoženega, najsi je ta še tako osovražen in zapisan pogubi, prevzel, ker “ne bi mogel v cerkev in slaviti boga, če ne bi skušal pomagati temu človeku”. In še: “Preden lahko živim z drugimi, moram živeti sam s sabo. Edino, kar se ne uklanja vladavini večine, je človekova vest.”

Atticus do konca, do zadnjega strani romana, ohrani vero v človeško dobroto.

Ga bo umazal?

Roman je odločno odprl šestdeseta leta, desetletje boja za človekove pravice, sčasoma pa si je nakopal tudi veliko očitkov: da je zgolj naivna “otroška knjiga”, da je tu in tam vzgojni ton močnejši od leposlovnih vrlin, da je mala pripovedovalka Scout neprepričljivo zrela ...

Še več kritik se je usulo na “novi” roman Harper Lee Go set the watchman, ki je v ZDA izšel minulo poletje, letos pa ga bo kot Pojdi, postavi stražarja - naslov je izposojen pri preroku Izaiji - izdala še Mladinska knjiga. Četudi so ga ob izidu oglaševali kot nadaljevanje Oponašalca, je dejansko zgodnja različica tega dela. V njem spremljamo dvajset let starejšo junakinjo, ki iz New Yorka pripotuje k očetu, vendar jo ta razočara: iz zglednega svobodnjaka se je preobrazil v nazadnjaka, ki zavira uveljavljanje pravic temnopoltih.

Roman je ob izidu podiral prodajne rekorde, vendar nanj pada dolga senca: rokopis naj bi “naključno” odkrili le dva meseca po smrti 103-letne Alice Finch Lee, ki je do konca skrbela za avtorske pravice svoje mlajše in slavne sestre. Gospa bržkone ne bi dopustila objave “nadaljevanja”, zlasti ne takega, ki utegne umazati veliki večni roman, Oponašalca, iz katerega se še zmeraj lahko učimo spoštovanja drugih in drugačnih, tudi pri nas in zlasti zdaj.

In kaj na vse to pravi dobra stara Harper Lee? Nič. Molči. V domu starejših čemi slepa in gluha, na invalidskem vozičku, v sobi, pred katero sedi stražar v uniformi. Usoda, ki bolj diši po Beckettu ali Kafki kakor po idealizmu zlatih šestdesetih.

ANDRAŽ GOMBAČ

---