Ohranja vero v človeka, čeprav z distanco

Vileniški festival letos postavlja v središče književnost Marka Sosiča. Posebno pozornost mu bodo posvetili na jutrišnji otvoritveni slovesnosti v sežanskem Kosovelovem domu, v sodelovanju s festivalom Vilenica pa je pri ameriški založbi Dalkey Archive Press v prevodu Maje Visenjak Limon izšel Sosičev roman Balerina, balerina (Ballerina, Ballerina).

Marko Sosič Foto: Marko Civardi
Marko Sosič Foto: Marko Civardi

Balerina, balerina je Sosičev romaneskni prvenec. Pri tržaški založbi Mladika je izšel leta 1997, pred tem je pisatelj in režiser izdal zbirko kratke proze Rosa na steklu (1991) in avtobiografsko kroniko Tisoč dni, dvesto noči, v katerih je opisal svojo izkušnjo umetniškega vodenja Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici. Za roman Balerina, balerina je Sosič prejel nagrado vstajenje, priznanje Umberta Sabe ter bil med finalisti za nagrado kresnik.

Balerina pred bralca pade: s krikom ajaaaj zdrsne s postelje, oziroma z oblakov sanj prileti v realnost. Stara je 33 let, duševno in psihološko pa je na ravni triletnega otroka. Roman ima 15 poglavij in vsako se začne s tem, da se Balerina polula v posteljo - tako ve, da je nov dan ...

Kot v svojem zapisu, objavljenem v zborniku Vilenica, piše dr. Alojzija Zupan Sosič, največ posebnega tako v avtorjev opus kot tudi v sodobni slovenski prostor vnaša njegova izbira nezanesljive pripovedovalke oziroma pripovedovalca. Ta namreč nastopa v vseh pisateljevih delih, prvič v zgodbi Ovsene besede, objavljeni v zbirki Rosa na steklu. “Splošni učinek nezanesljive pripovedi izvira iz usmerjanja bralčeve pozornosti z zgodbene ravnine na pripovedno raven, ki jo zavzema pripovedovalec in s tem osrediščenje na pripovedovalčeve posebnosti. Obstaja namreč veliko različnih razlogov nezanesljivosti, od pripovedovalčevega omejenega znanja, osebne vpletenosti in problematične vrednostne lestvice. Prav tako v Sosičevih pripovedih zaživijo uveljavljeni tipi tovrstnih pripovedovalcev, kot so psihični bolnik (norec), posebnež na razvojni stopnji otroka, otrok, naivnež in nevednež,” še piše literarna zgodovinarka.

Marko Sosič pa je v intervjuju, objavljenem v prilogi Vilenica, ki je izšla 22. maja letos, o svojem prvem romanu med drugim povedal, da je v času, ko je pisal delo Balerina, balerina, živel dve vzporedni življenji - profesionalno, gledališko, in stvarno, ki je teklo sočasno z vojno: “Kakor so se nekateri zelo angažirali in pomagali prizadetim v vojni, smo se mnogi zaradi tega ali onega distancirali od nje. Zavedal sem se, da je vojna strašna stvar, tudi sorodnike sem imel tam doli, a sem jo zaradi svoje nemoči, za katero sem šele kasneje ugotovil, da je bila pravzaprav komoditeta, izbrisal iz zavesti. Morda v meni celo ni bilo prostora zanjo, saj sem v tistem času izgubljal svojo prvobitnost, s čimer sem se soočil med pisanjem Balerine.”

V pogovoru z novinarjem Andražem Gombačem je povedal še, da je po tem, ko je bil štiri leta umetniški vodja novogoriškega gledališča, izgubil svoj fokus, svoj obraz. Spraševal se je, kdo pravzaprav je. “Moral sem se vrniti k svojemu izvoru, ki je lahko samo v družini in v otroštvu. Čutil sem, da se moram vrniti na začetek, začeti znova. Veliko so pisali o avtizmu moje junakinje. Mogoče sem bil takrat v takem stanju tudi sam. Nisem se ukvarjal s patološkim stanjem dekleta, skoznjo sem podzavestno pisal o svojem, njenemu podobnem občutenju sveta. Nenadoma sem se znašel na robu, zunaj dogajanja. V romanu sem govoril tudi o širši skupnosti, o slovenski manjšini, o tihi prisotnosti skupine neaktivnih ljudi, ki ne vplivajo na svet, ki so tihi tudi zaradi zgodovinske izkušnje, zaradi grožnje, da bo večina ukinila njihov jezik. Ob tem sem čutil tudi potrebo po že skoraj poveličanju svoje delavsko-kmečke provenience. Morda sem želel sporočiti, kako sem ponosen, da lahko v tem svetu začnem znova. Globoko sem verjel v človeka, in to vero še ohranjam, četudi z izkušnjo, distanco. Prej sem verjel, da v človeku prebiva samo dobro, kar je bil verjetno ostanek nekake tradicionalno krščanske vzgoje. V meni je dolgo, predolgo vztrajalo prepričanje, da je vsakdo dober, s čimer sem moral prej ali slej obračunati.”

MI


Najbolj brano