Odsevi in sence bele pravljice

Figura živali je, tako kot razraščajoče se rastlinje, stalnica v slikarskem svetu Lare Jeranko Marconi. V najnovejšem ciklu Pod listjem - Sotto il fogliame diplomantka beneške Akademije lepih umetnosti gledalca postavlja v snežno belo pokrajino, za katero se na prvi pogled zdi, da je pravljična. A slike-objekti, ki bodo v galeriji Insula na ogled do 20. januarja, zares zaživijo, ko oko ujame tudi njihove odseve na steni ... in takrat začne v vzdušje pravljičnosti lesti krutost.

IZOLA > Lara Jeranko Marconi (1984) je simboliko živali in rastlin, motivov, ki imata v zgodovini umetnosti dolgo in bogato tradicijo, raziskovala v diplomski nalogi Druga polovica.

Dela, ki so takrat nastala, je predstavila pred štirimi leti na svoji prvi samostojni razstavi v Kopru. Postavitev v Pretorski palači je odškrnila vpogled v pretanjeno slikarsko izpoved: z nežnimi, skorajda prosojnimi barvnimi sloji je umetnica gledalca vodila v fantastičen svet, poseljen z živalmi. Te so bile natančno narisane, kdaj pa tudi upodobljene iz listov posušenih rastlin. Zdelo se je kot da pronicajo iz globin slikarskega platna, za katero je tedaj uporabila podlage, ki so imele “prejšnje življenje” - kos zavese, ali del platnice stare knjige, recimo.

Belina namesto barv

V delih, ki jih od minulega četrtka predstavlja v galeriji Insula, umetnica ohranja veliko sorodnosti s prejšnjimi cikli, precej pa je tudi razlik. Barve, četudi nežne, je zdaj nadomestila belina, besede, s katerimi je pospremila podobe, so domala izginile, namesto čopiča je vzela v roke škarje, pa tudi slika ni več (samo) slika, ampak je prerasla v slikarski objekt.

Na križišču poti med slikarstvom, oblikovanjem in kiparstvom Marconijeva pripoveduje zgodbo v svojem prepoznavnem slogu. Njena poteza je še vedno natančna, mehka in nežna, včasih nekoliko spominja na risbe Metke Krašovec, gledalec pa hitro zasluti, da avtorico še vedno zelo vznemirja oziroma zanima tisto, kar jo je ob slikarskih začetkih - druga polovica.

Kaj je spodaj?

Podobe živali in rastlin natančno izreže iz papirja, jih mestoma naluknja z vzorci in - plast za plastjo - naloži drugo na drugo, odmakne od podlage. Tako v polnosti zares zaživijo, ko gledalec zagleda tudi njihove odseve. In vzbudi občutje, sorodno tistemu, ki nas prežema ob prebiranju starih, prvinskih pravljic - rastoča napetost in slutnja, da je še nekaj v ozadju. In da je tisto pravzaprav gibalo vsega. “Gre za avtorico, ki se izraža v precej klasični likovni formi, v najnovejšem ciklu pa poudarja vsebino ozadja, na katero opozarja skozi povsem jasno predstavitev realnosti,” pravi kustos Dejan Mehmedovič.

Avtoričina izpoved se nabira in izraža v drobni risbi, akvarelnem odtisu oziroma lisi, v senci, odsevu zarisanega, ki deluje kot odtis svetlobe. “Lahko bi rekli, da je njena umetniško ustvarjalna linija usmerjena v odkrivanje, ki se v zunanji podobi navezuje na objektivno orientiranje naravnega okolja, gozdno floro in favno, vendar se v nekakšni 'mitološki podstati', duhovni imaginarnosti nadaljuje v širši pogled, ki je vsebinsko precej širši in verjetno sega v 'podrastje',” še dodaja kustos.

Zdi se, da so podobe Lare Marconi Jeranko obrnjene navznoter in da avtorico zares zanima podtalje podob, iz katerih vznika njihova simbolika, da jo vznemirja tisto, kar je naloženo pod plastni (simbolnega) pomena. Pa v tem primeru ne gre za simboliko, kakršna se drži določenih podob - recimo živalskih - skozi zgodovino umetnosti. Umetnico po Mehmedovičevem mnenju zanima simbolika dojemanja realnosti: “Skozi te figure opozarja na drugo stran - zanima jo, kaj je pravzaprav realnost, kaj je tisto, kar vidimo. Čisto vsaka stvar ima namreč svoje ozadje in zato v njeni slikarski izpovedi prepoznamo tudi zgodbo, ki govori o raziskovanju samega sebe, svojega notranjega sveta.”

Likovno izčiščena pripoved Lare Jeranko Marconi pa opozarja tudi na to, da gre za umetnico, ki smelo in izvirno nadaljuje svojo izpoved, jo raziskuje in nadgrajuje v vse bolj razpoznaven likovni jezik.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---