Odrski trening aktivnega državljanstva

Je z gledališčem mogoče odpraviti diskriminacijo? Doseči družbene spremembe? Celo to, da se spremeni zakonodaja? To poskuša Ena.kost, projekt, ki so ga pripravili v koprskem Kulturno izobraževalnem društvu Pina, vanj pa vključili pripadnike narodnih skupnosti nekdanje SFRJ. Ti so se s posebnim gledališkim jezikom - metodo gledališča zatiranih - spoznali na delavnicah, nato pa pripravili sedem uprizoritev po različnih krajih v slovenski Istri.

KOPER > Ena.kost je svojevrstna gledališka izkušnja pa tudi trening poznavanja človekovih pravic in aktivnega državljanstva. In niti približno ni - to so ob vsaki ponovitvi ugotavljali gledalci - klasična gledališka predstava. V naslovu se namreč skriva tudi odnos med nastopajočimi in tistimi v dvorani: gledalci niso zgolj pasivni opazovalci, ampak del skupnosti, ki poskuša prek gledališkega jezika in sredstev odkriti probleme določenega okolja in s svojimi zamislimi prispevati, kako bi se jih rešilo.

Gledališče zatiranih (Theatre of the oppressed) je gledališka metoda, ki jo je v 60. letih v Braziliji razvil Augusto Boal (1931-2009). Tovrstno gledališče uporablja več metod, - v predstavi Ena.kost so izbrali forumsko in legislativno - prek njih pa želi vzpostaviti proces, ki sproži družbeno spremembo.

Nepriznane manjšine

Gledališka predstava Ena.kost je del projekta Enakopravnost narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ in njihovih pripadnikov v slovenski Istri, ki so ga pred dvema letoma zasnovali v Kulturno izobraževalnem društvu Pina. Po osamosvojitvi Slovenije so se pripadniki narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ kot “nove manjšine” namreč znašli v situaciji brez urejenega statusnega in sistemskega položaja. Ker nimajo uradno priznanega statusa manjšinskih narodnostnih skupnosti, ki bi jim nudil in zagotavljal posebne kolektivne (manjšinske) pravice, se soočajo z dejavniki, ki ovirajo njihovo proaktivno participacijo v procesih odločanja v slovenski družbi in splošno participacijo v javnem življenju.

Med cilji projekta, ki ga vodi Mirna Buić, so med drugim “opolnomočenje narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ in njihovih pripadnikov v regiji, ozaveščanje ciljne in širše javnosti o problematiki nepriznanih manjšin in njihovih pravicah” ter prizadevanja za dosego sprememb institucionalnega okvirja obravnave ciljne skupine na lokalni ravni.

“O tej problematiki smo želeli spregovorili tudi na kreativnejši način, zato smo se odločili za gledališče zatiranih,” pojasni Mirna Buić, ki v predstavi tudi nastopa. K sodelovanju so povabili Ivano Marijančić, dramsko pedagoginjo iz Zagreba, ki je udeležence na delavnicah - v večini so pripadniki narodnih skupnosti nekdanje skupne države - seznanila z različnimi gledališkimi tehnikami in jih pripravila na niz predstav, v katerih so na podlagi lastnih izkušenj in zgodb uprizorili situacije zatiranja, diskriminacije, s katerimi se pripadniki teh manjšin soočajo dan za dnem.

Dve sliki diskriminacije

Skupina desetih igralcev je minuli petek na zaključni uprizoritvi v nabito polni mali dvorani koprskega gledališča predstavila dve “sliki” diskriminacije. V prvi tretješolcu Milanu učiteljica - “varuhinja čistosti slovenskega jezika” - pove, da ne more biti odličen. Pri vseh predmetih ima sicer petice, nagaja mu le italijanščina, slovenščina mu gre odlično, piše super spise, a bere s (pre)močnim naglasom. V drugi pa se skupina Kulturnega društva Odpisani, ki bi potrebovalo prostor za svoje delovanje in aktivnosti, sooči z občinsko uradnico, ki težko skriva, da ji gredo na živce južnjaki, saj lezejo iz vseh por ...

“Tu imate možnost, da poveste svoje predloge, predlagate spremembe, stopite na oder in intervenirate. Če želite spremembe, delujte,” je gledalce k sodelovanju povabila Ivana Marijančić. Gledališče zatiranih namreč gledalca (včasih tudi dobesedno) potegne iz udobnega sedeža in varnega zavetja dvorane. Igralci na odru predstavijo realen problem, gledalci pa ponudijo svoje rešitve oziroma intervenirajo s predlogi, kako bi lahko situacijo rešili, jo izboljšali, odpravili problem, izražajo mnenja ter tako vplivajo na potek predstave. Po začetni zadregi so najprej začeli deževati predlogi, posamezniki pa so se opogumili tudi za odrske intervencije.

Marsikaterega gledalca je nekoliko začudilo, ko je izvedel, da predstavo s prav posebno nalogo gleda tudi skupina pravnikov. Tudi ta pristop je del Boalovega gledališča zatiranih: imenuje se legislativno gledališče. In za pravni del predstave Ena.kost je bila zadolžena skupina pravnikov piranskega Pravnega centra za varstvo človekovih pravic. Predloge občinstva so zbrali, jih preučili in oblikovali. Pobude, predloge odlokov oziroma zakonske spremembe, ki odpravljajo diskriminacijo nepriznanih narodnostnih skupnosti, pa bodo poslali na občine v slovenski Istri ter skupaj z njimi poskušali najti rešitve.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---